Regular day..sam..novost novost..nism rabla prej ustat ..(aplavs za anemarijo)..no..sam u sql sm pa useeno mogla it..kaj češ..no..šla na bus..in mi je že tt fukjen damjan zagrenil dan z njegovim važenjem,otročarijo,bednostjo,pametnjačenjem,sitnostjo itd...za znoret je met takega soseda..no..pridem u sql..1. ura..ka smo že mel..aja no 4. uro smo pisali bredologijo..4 sm dobla ko že itak vem..:D..končam z sql..pa idem ijs z mojo sošolko evo domo ker sem 5€ zgubla..za znoret..no..prišla domo..pa mogla najprej k flavti..pol pa VEROUK..omfg..hehe..smo prejšnč pisal a ne..in uganite kolk sm dobla..super..enkraten..ŠUSS..jupiii...:P..no pol smo se o nekih temah pogovarjal ki niso za javnost:P..sej ne sej ne..pogovarjal smo se pać o ženskih pa moških..uau..ful neki novega..če bi se tt verouk mal potrudil in odpru oči že to itak vse vemo..heh..no sam to je pa čist res da smo punce za 2 leti bol enteligentne kot pa fantje:D..kak se je jaka režu ej..halo..no pol sm šla zopet u glasbeno na flavto pa domol..:D..gledla housa(ful zanimiv)..pa kmetijo..pol pa ajat..

Poglavje 1: Dragi dnevnik!!!!...

Danes se začne pravo življenje….zame…prestala sem eno letno preizkušnjo…na katero me je postavil Alex…profesionalni poklicni morilec…moj najboljši prijatelj….zelo smešno se sliši vem….in jaz sem bila..oziroma še vedno sem njegova vajenka…rekel je, da sem pripravljena na pravo igro…kot temu reče on…sploh veste o čem govorim??...o tem, da bom že čez nekaj let profesionalna poklicna morilka…že od nekdaj sem sanjala o tem…popravek…od takrat ko sem spoznala Alexa… to je bilo točno pred 4 leti…ko sem imela le 15 let…

Noč…čista tišina….tokrat za spremembo nočno nebo niso krasile zvezdice…pač pa temni skoraj črni oblaki….močan veter je zapihal in mi vztrajno mršil lase…..priprla sem oči, da sam bolje videla saj mi je veter pihal točno v obraz….
»Zakaj za vraga ga še ni?«….sem naglas zagodrnjala…čakala sem namreč svojega predragega očeta, ki naj bi prišel pome na železniško postajo….sama nažalost nisem mogla domov…..ravnokar sem se vrnila iz Francije….zato sem imela ogromno prtljage…na licu sem začutila dežno kapljico….počasi je spolzela naprej…do mojega vratu….stresla sem se…začelo me je zebsti….obrnila sem se, da bi stekla pod streho…..glasno je zagrmelo….jaz pa sem v nekaj močno trčila in zgrmela po tleh….pristala sem točno na zadnjici…prijela sem se za roko, ki me je bolela saj sem pristala tudi na njej…glasno sem zajamrala….nato pa pogledala navzgor….zagledala sem se v dvoje modrih oči….ki so spominjale na globok ocean….tip mi je ponudil roko in mi pomagal vstati….dež se je ulil kakor voda iz škafa…stekla sva pod streho….
»Si uredu??...«.me je zaskrbljeno uprašal….pokimala sem…in ga še enkrat pogledala….
»Oprosti…nisem se nalašč zaletel vate…«…se je takoj opravičil…in končno spustil mojo roko…
»Že uredu..«…sem rekla in se nasmehnila….
»Alex..«…se je predstavil…ter mi spet podal roko…..tokrat drugo…ki je odkrila delček njegovega pasu in s tem tudi razprla jakno….pogled sem preusmerila na nekaj kovinskega, ki se je bleščalo v notranjem žepu njegove jakne….spominjalo je na pištolo….Alex je sledil mojemu pogledu in kmalu ugotovil kam je usmerjena moja pozornost….popravil in zapel si je jakno…pogledala sem ga v oči….nisem mu namenila obtožujočega pogleda….prej občudovanja vrednega….svojo roko sem sklenila z njegovo….
»Moje ime je Becky…«….

Tako sem spoznala Alexa….in od takrat me je vedno gnala naprej želja po adrenalinu…razburjenje ob useh teh prepovedanih dejanjih...vselej sem se znala postaviti zase…vselej sem le povedala kaj si mislim…in zato so me izločili iz družbe….tako pa sem pristala pri Alexu…zato sem danes tukaj…in se veselim nove naloge, ki mi jo bo zadal Alex…a tokrat moram use opraviti sama…brez njegove pomoči…torej…moje življenje je trenutno v razsulu…še vedno živim s starši….s katerimi se ne razumem najbolje…saj me vidijo v najslabši luči…za katero je kriva predvsem moja »bivša« družba in moja nadvse prijazna sestra….ki je čisto mimogrede mlajša 2 leti….in veliko preveč pametuje…v bližnji prihodnosti se nameravam odseliti…saj so razmere že totalno na nivoju… nevzdržne…in še v istem trenutku v sobo vdre moja !mlajša! sestra….
»Posod mi barvico za oči!!«….reče takoj, ko se primaje do mene…..postrani jo pogledam in privzdignem obrv…kot vedno, ko poskušam igrati starejšo sestro….
»Kaj pa besedica prosim??«….jo vprašam….stopim do omarice in iz nje uzamem barvico…pridržim jo v roki in z njo pomaham pred sestrinimi očmi….zavije z očmi in mi iz rok dobesedno izpuli barvico ter odide iz sobe….
»Pa na hvala si tudi pozabila!....se zaderem za njo….joj…kakšna olika…

Poglavje 2: #1 Mission…

…trenutno sem na železniški postaji…zunaj zmrzuje…prekleta Ljubljana…kot, da se moji starši niso mogli naseliti v kakšne toplejše kraje….tu ne pomaga niti šal…debele rokavice…in medvedja bunda….ker tako sem namreč oblečena jaz…čakam in čakam in čakam…na Alexa…zmenjena sva bila ob 10-ih…zdaj je ura že 15 čez…zamuja!!!!!!.....sovražim zamujanje…še posebno danes….ko umiram od razburjenja….
Medtem, ko se jezim sama nase, da sem prišla točno oziroma, da sem prišla še prej zaslišim neke glasove, ki se mi približujejo….
»Beck…«…da da…to je moje ime…olajšano se obrnem in vidim Alexa, ki ves zadihan priteče do mene….
»Oprosti, da zamujam…imel sem neke probleme….«…naveličano reče in mi v roke potisne neko ovojnico….
»Odpri in preberi jo doma…v njej so vsa nadaljnja navodila za tvojo nalogo….«…reče Alex…nato me objame in mi na lica pritisne poljubček nato pa izgine neznano kam…torej mi ne preostane drugega…peš se odpravim domov…

...Doma se najprej stuširam....se preoblečem... in se vržem na posteljo....v rokah obračam in obračam pismo.... razmišljam....

Se splača odpreti??...mislim je to res tisto kar si želim??...biti kruta do nedolžnih, ki jih še poznam ne in niti ne vedo kaj jih čaka??...zakaj je to sploh dobro??....se gre tukaj za moj lasten užitek….strast…ljubezen do ubijanja??...mogoče maščevanje??...ne…najbrž ni to vzrok….saj le tega še sama ne poznam…

....to je to....moje življenje…kar bo pač bo...počasi odprem kuverto in iz nje potegnem list papirja..... razprem ga...:::


Pozdravljena....

V nadaljnjem branju boš izvedela use o tvoji prvi samostojni nalogi...
pomagajo ti lahko tudi prijatelji...saj naloga ni tako zelo preprosta...
časa maš točno 3 mesece....torej, da se tarči približaš in na koncu opraviš svoje delo....mislim, da ni potrebno poudarjati kaj mislim s tem…
tarča je slavna oseba...zelo težak primer bo to po mojem mnenju…še posebej zate…začneš lahko na začetku….=)…usi začetki so težki….zato ne obupaj…
najprej boš morala o tarči poizvedovati, da jo boš potem lažje spoznala in predvidela njena dejanja…in kasneje boš lahko nadaljevala z naslednjo stopnjo…
in naslednja stopnja je tista glavna stvar in kako boš opravila ni pomembno…izbereš lahko sama…

Upam, da so bila navodila dovolj jasna...
Bodi previdna..želim ti veliko sreče….in kar je zelo pomembno: ne izpostavljaj se nevarnosti...
Če boš potrebovala sem ti na voljo 24/7…na odzivniku mi pusti sporočilo ali pa mi pošlji email…
Lokacija:::Nemčija, Hamburg


Tarča::::........BILL KAULITZ....

See Ya; Alex…


...Bill kaulitz....kdo sploh je to??...prvič slišim....


3.Poglavje: Spomin….

...Bill Kaulitz....Bill Kaulitz....mi je celo popoldne odmevalo v glavi....nisem vedela kdo sploh je to....zanimalo pa me je tudi kaj je naredil, da si bo
zaslužil umreti...nekaj sigurno...drugače nebi nekdo naročil njegovega
umora....ampak ne smem razmišljati o tem....moram se osredotočiti le na
svoje delo...

...vstanem s postelje....ker sem do sedaj ležala na njej...in grem do
računalnika....se povežem z internetom....čakam...čakam....in
čakam....tale računalnik je obupno počasen...vmes grem lahko še
desetkrat v kuhinjo po pijačo in petkrat na wc….ampak kot ponavadi
pretiravam….v iskalnik vpišem BILL KAULITZ…..in ven mi vrže cel milijon
forumov v različnih jezikih…čeških blogov o Tokio Hotelu…???....zgleda ,da je Bill član te skupine….rock skupine…tokrat v iskalnih vpišem kar TOKIO HOTEL….in ven mi vrže njihovo uradno spletno stran…ker sem zelooo firbčna…pregledam njihovo celo stran….ki je v nemščini…na srečo jo
obvladam …učila sem se je namreč v gimnaziji in osnovni šoli….na strani
najdem use njihove podatke….poslušala sem celo njihove pesmi…in kar je najpomembnejše…pregledala sem njihove slike….in takoj sem vedela, da je Bill njihov pevec….a nekaj me je motilo…sploh nisem mogla nehati gledati njihove oziroma njegove slike….nekaj na njem me je
pritegnilo….mogoče ta njegova energija, ki je izžarevala že samo na slikah…. videla se je celo njegova strast do petja….užitek v nastopanju…..kaj šele odsev v njegovih očeh……….NE!!!!!!...sem zakričala….in ugasnila
računalnik….PA KAJ ZA VRAGA MI JE????....ne smem pokvariti te
priložnosti….enkrat se mi je že zgodilo podobno….da sem se noro zaljubila v nekoga, ki je bil Alexova tarča…in že samo spomin nanj mi trga
srce….na kakšen krut način je moral umreti…Alexu ne morem zameriti tega…pa vendar na nek način mu…solze so se mi ulile po licih….nočem, da se ta izkušnja ponovi še enkrat…mislim, da nebi preživela….moram ostati trdna…in čimprej opraviti
kar pač moram….čimprej….tokrat sama….brez Alexa….upam, da bom lahko brez njegove pomoči….

If I should stay,
I would only be in your way.
So I'll go, but I know
I'll think of you ev'ry step of the way.

Bittersweet memories
that is all I'm taking with me.
So, goodbye. Please, don't cry.
We both know I'm not what you, you need.


4. Poglavje:…Načrt….

….Zjutraj sem se zbudila vsa prepotena…..zopet so me mučile moraste sanje….ki me spremljajo na vsakem koraku…vedno in povsod….pogledam na uro…ki kaže šele 9 zjutraj….še vedno ležim v postelji in delam plan…kako naprej…..torej najpreeej….moram priti v Nemčijo…tam namreč on živi…Hamburg….ali poznam koga, ki živi tam???......sevedaaaa…moja prijateljica….Hanna…..kako sem lahko pozabila na njo….mislim, da imam še vedno njeno številko…nekje….spoznali sva se na nekem forumu…pa sva postali zelo dobri prijateljici….in zgleda se mi je sreča malo nasmehnila saj imam še vedno njeno številko…če je še ni spremenila….upajmo, da ni….v telefon vtipkam številko in pokličem….nekaj časa zvoni….ko se Hanna končno javi….

Hanna::…Ja…
Beck::…HaNna??....Žiiivjooo…Becky tukaii….
Hanna::…*tišina*
Beck::…HaNna??
Hanna::…A me je res doletela čast, da me ti pokličeš???....
Beck::…Oprosti….ker se tako dolgo nisva slišali…ni bilo časa…res ne….
Hanna::…Jaaa…moram priznati, da sem mislila,da si pozabila name…in je bil tole velik šok zame…
Beck::..Si jezna name??...
Hanna::…Nee…kako naj bom??...če sem pa vesela, da te sploh slišim….torej kako si kaj??...
Beck::…Dobro…ubistvu kličem zato, ker na nek način potrebujem tvojo uslugo…
Hanna::…Se mi je zdelo ja….povej…kaj želiš??
Beck::…Še vedno živiš v Hamburgu??
Hanna::…Ja….
Beck::…Nekaj službenega moram urediti v Hamburgu…in bi potrebovala prenočišče…
Hanna::…In zanima te če si lahko nekaj časa pri meni??
Beck::…Jaaa….bereš mi misli…
Hanna::…Seveda…lahko si pri meni kakor dolgo želiš…kdaj pa prideš??
Beck::…Lahko že v soboto….če boš doma….
Hanna::…Ja…bom doma….te počakam na letališču??
Beck::…Ja…uro prihoda ti še sporočim….
Hanna::....Uredu…
Beck::…Hvala Hanna….Se vidive v soboto….adijo…

…Hanna…komaj čakam, da jo vidim…to bo kmalu…že v soboto…čez 2 dni…torej imam ravno dovolj časa…da use dobro premislim in sestavim načrt…in ker sem ravno dobre volje…in polna energije….vzamem list papirja in nanj nakracam povzetek plana…::::

- rezervirati letalske karte…iti v Hamburg…
- srečati in spoznati Billa…
- pridobiti njegovo zaupanje…
- izvršiti celoten načrt…
- IN KOT NAJPOMEMBNEJŠE:::

NE ZALJUBITI SE!!!!!....


…in to je moj načrt…torej gremo lepo po vrsti…najprej je na spisku rezervirati karto…toreeeej….še v istem trenutku pokličem na letališče in rezerviram eno karto za v soboto dopoldne….Hanni pa pošljem v sms-u točno uro mojega prihoda v Hamburg…in to je ubistvu use kar lahko še storim tukaj v Ljubljani…moje nadaljnje poslanstvo je v Nemčiji….

Naslednji dan sem…hmm…lepše rečeno doma poležavala kot krava…cel dan….gledala sem žalostne filme…(obožujem romantiko)…in to je bilo tudi use kar sem ta dan sploh počela…

5. Poglavje: Hamburg & Hanna….

…naslednji dan…torej v soboto…sem ustala že zelo zgodaj…komaj sem čakala, da vidim Hanno…in da pridem v Nemčijo….na hitro sem v kovček zmetala oblačila…in use ostale stvari za na pot…to sem naredila v zadnjem trenutku….pač…kot je moja navada…kar lahko storiš danes, pusti za jutri….to velja zame…vedno in povsod….odhod letala je ob 10.30..in imam še natanko pol ure časa…oblečena sem že…kovček je pripravljen…upam, da v celoti….nato pa pokličem taxi…ki je v desetih minutah pri meni…pred mojim blokom….pograbim stvari…zaklenem stanovanje…in odidem…

10.29….
…ne zamujam…manjka še cela minuta do pol enajstih….vesela se usedem na sedež poleg neke starejše ženske…cel polet poslušam svojo najljubšo skupino….US5….ne saj se hecam…njih ne maram….sploh ne prenašam jih….poslušam namreč rap…underground rap…Aesop Rock…moja naj skupina….je in bo ostala…torej…cel polet si nabijam glasbo…ko končno opazim nek znak življenja na letalu…pogledam čez okno…in vidim, da že pristajamo….ugasnem mp3….in slišim opozarjanje stevardese, da naj bomo pripeti….zaželi nam še dobrodošlico ob pristanku v Hamburg in to je to….počasi se pomikam proti izhodu…nato grem še po prtljago in končno srečam tudi Hanno….ki me takoj, ko me vidi močno objame..in sploh ne spusti…. »Jaa…Hanna….tudi jaz sem te pogrešala…in to zelooo…«….rečem in se zasmejim….najprej sve šle na eno kavico….v bližnji kafič…..pogovarjale sva se o vsem…povedala sem ji use…kar se je zgodilo od takrat ko sva se videle zadnjič…noo..ne čisto use…izpustila sem tisti del, ki govori o tem kakšno službo imam….na srečo me o tem še ni uprašala čisto nič….ker potem ji nebi mogla več prikrivati….enkrat bo tako ali tako izvedla…ampak upam,da ne v kakšnih čudnih okoliščinah…pa tudi zdaj je še prehitro…počasi ji bom use lepo povedala…trenutno se že peljeve proti njenemu domu….kjer nisem bila še nikoli…Hanna je zelo dobre volje…jaz pa tudi…vesela mi razlaga o svojih novih simpatijah….ona je taka, da ji je najmanj 10 fantov oz. moških ušeč hkrati…ja vem…zelo smešen način…in potem se težko odloči za enega…ponavadi za napačnega….kar je v njeni navadi….nasplošno…. »Tukaj sva…«…reče Hanna…skoči iz avta…do prtljažnika in ven izvleče use moje potovalke….kako prijazno...počasi zlezem iz avta…zagledam se v ogromno hišo…no malo pretiravam…bila pa je zelo velika… »Tukaj živiš??....«…bila sem presenečena….nikoli mi ni omenila, da živi v tako razkošni hiši… »Ja…recimo…živim s fantom…Mikom…zvečer ga boš spoznala…trenutno je nekje zunaj..s prijatelji…«…je rekla in že odšla v hišo…po stopnicah navzgor…do konca hodnika…ki se je vlekel in vlekel…ko je končno odprla vrata,…iin…uau…soba je bila zelo velika in moderna…z ogromno zakonsko posteljo….svojo kopalnico…uključevala je use kar potrebuješ…pa tudi kar ne… »Evo…to je tvoja soba….upam, da ti bo oziroma je ušeč…«….se je nasmehnila in mi podala potovalko… »Se hecaš…ta soba je perfektna zame…hvalaa….«…spustim torbo na tla…in objamem Hanno…še enkrat…ko jo končno spustim…se odmajem do postelje in se vržem na njo…



Poglavje 6: Nekaj Prečudovitega…blond in zabitega…(beri…jaz-Beck & Hanna!!)

...kako prijetno je tukaj v Nemčiji…komaj čakam, da spoznam tega Mika…kakšen je…mogoče je pa končno nekdo, ki zares ustreza Hanni…bi bila vesela ja..da bi ona končno našla nekoga, ki je nebi razočaral….ampak tokrat se ne bom umešavala v nič…sama imam dovolj problemov…ne sanja se mi kako bom prišla v stik s tem Billom oziroma kako ga bom sploh spoznala…če je res tako slaven najbrž ni doma in čiča pa čaka na nekoga, ki želi izvesti atentat nanj…oziroma lepše povedano..ne čaka na nekoga, ki je podoben meni…obupna situacija…ampak poglejmo to z lepše strani…sem v Hamburgu…kjer živi tudi on…in čisto možno je, da ga Hanna ali pa celo Mike poznata…potem sta nehote rešila mene in mojo kariero…:=):…med razmišljanjem potonem v nemiren spanec…

***
»Beck…prekršila si pravila…«…reče Alex in me zelo grdo pogleda…jaz pa le jokam…nevem o čem govori…
»Ne razumem..kaj sem storila narobe??«...hlipam….on pa od nekje potegne pištolo….
»Oprosti..čeprav si mislila ,da sva prijatelja dejansko nikoli nisva bila…ti delaš zame…no si delala….vendar si prekršila pravilo…zaljubila si se v nekoga, ki je bil tvoja žrtev….resna napaka torej…in sedaj preveč veš…kar pomeni………«….
»Ne Alex…..rotim te…..«….nato zaslišim strel….in začutim tresenje???

***
… »Becky…zbudi se….«…nekdo zašepeta in me rahlo strese...odprem oči….oh…samo Hanna je...in tisto se mi je sanjalo…kakšna sreča…počasi vstanem… »Si uredu??....«....me zaskrbljeno upraša Hanna….pokimam… »No…kosilo je nared…pridi v jedilnico, ko boš pripravljena…«…. »Ja…«…se nasmehnem in se napotim v kopalnico….z ledeno vodo si umijem obraz, da pridem nazaj k sebi…čeprav so bile le sanje…me postaja malo strah…Alex mi je dal jasno vedeti kaj se zgodi, če prekršiš pravila…in občutek imam, da se tole ne bo dobro izteklo…use je seveda odvisno od mene…a kaj, ko ravno jaz velikokrat delam napake….še enkrat se pogledam v ogledalo…nato pa se odpravim v jedilnico…kjer Hanna že uživa v svojem kosilu….najini najljubši hrani…ki se imenuje PICA!!....usedem se za mizo in…….mislim, da ni treba opisovati postopka kako hrana potuje od ust do želodca in potem še dalje???....ne….se mi je zdelo….po tem, ko sva se najedli in onemogli obstali na stolih…..sva se odločili za en sprehod po mestu…Hanna namreč obožuje biti vodič…pa pustimo otrokom veselje…..in tako sva šle v »life«…obe s polnim želodcem (ne pozabimo na pico!!!…) iiiiiiiiiiiiin Hanninim smislom za orientacijo (*smrk*)….lahko poudarim, da sva se zadnjič izgubile v Londonu….ker se je Hanna imela za profesionalnega vodiča…pa še ena resnica obstaja tukaj nekje….obe sva bili prvič u Angliji…kakšna ironija...in naj se ta tragedija ne ponovi v Hamburgu…kjer Hanna živi že use življenje…sramotno bi bilo…however….odpravili sva se v mesto….seveda peš…da pokuriva kalorije…čeprav sva obe vedeli, da z najino hojo ne bova nič pridobili…..vlačili sva se namreč kot kakšna 2 polža…zelooo počasna……nekaj časa….in ker je Hanna pač hiperaktivna…in hitro spreminja razpoloženje….se je tokrat iz lenobe prelevila v tekaško prvakinjo…začela je teči…in meni ni preostalo drugega kot, da sem tekla za njo…šla je po nekakšnih njenih »bližnjicah«…oh yeah…že vidim kam use to pelje…kmalu sem ugotovila, da pravzaprav že nekaj časa tečeva v neznano smer….no…meni neznano…in po Hanninem izrazu na obrazu je bila ona še bolj a od mene….
»Hanna…kje midve pravzaprav sploh sva?!?...«…malo sem bila že panična….videla sem njen prestrašen pogled…nič mi ni odgovorila…
»Uredu….torej sva se izgubili….imaš mobitel s sabo?!??...«….odkimala je...in se usedla na tla…meni ni bilo do poležavanja…začela sem stresati svojo jezo in slabo voljo nad Hanno in nad use kar mi je prišlo pod roke/noge…
.»Supeer…naravnost super…obožujem take situacije…v Hamburgu sva se izgubile…brez telefona…denar nama tako ali tako zdaj ne pomaga….in rešitve ni….daj Hanna…ustani….nekaj morava narediti!!!!...«…ko se končno zderem…začnem hoditi v tisto smer od koder sva prišle…Hanna pa za mano…seveda…

Hodiva…hodiva….iiiin hodiva…..skoraj je že noč!!!!.....ko končno zaslišim avtomobilsko oglašanje…torej hupanje…hrup motorjev….in podobne stvari….tečem v tisto smer od koder prihajajo glasovi…in bravo midve!!!!....prišli sva do glavne ceste!!!....zdaj morave nekako priti še domov….ampak s tem se bova ubadali kasneje…..in ker pač moja sreča ne mora trajati dolgo…..naredim eno zelo neumno, blond, trapasto in sramotno stvar….zaletim se v prometni znak….oh ja…že vidim sebe v ogledalu….ko mi moje prelepo čelo krasi prelepa, velika in rdeča buška…kako sočno….ampak v tem vidim eno samo pozitivno stvar….tale znak me je dobesedno prisilil, da sem svojo pozornost preusmerila na ogromen plakat, ki je visel na bližnjem zidu….izbuljila sem oči….totalno pozabila na prečudovito buško….in od veselja začela objemati Hanno….kateri seveda ni bilo nič jasno……le kaj tako zanimivega je pisalo na tistem plakatu????

Poglavje 7: Just no Luck!!!

…ljubim ta plakat…aia točno…kaj je pisalo na njem??....nekaj kar me je spravilo v dobro voljo…torej tole:::

EKSKLUZIVNO!!!....TOKIO HOTEL PREDSTAVLJAJO NAJNOVEJŠI CD NA NOVI TURNEJI….KI SE ZAČNE V HAMBURGU!!!!...........((bla bla bla))….

….waaa….torej…koncert je v Hamburgu….jaz sem v Hamburgu….in tako pridemo do sklepa, da bom imela čudovito priložnost za izvršitev mojega načrta…iz moje zamišljenosti me zbudi Hanna…
»Beck??...nehaj sanjati….posvetilo se mi je kje sva…in do doma imave samo 10 minutk….pridi….«…še vedno zamišljena sledim Hanni….in res…čez 15 minut sva že bili doma….home sweet home!!!...vrževa se usaka v svoj fotelj…in uživava….v sedenju….ker sva namreč prehodile celo popoldne….in je tudi eno veliko presenečenje, da sva ostale žive….uau….
»Hanna…kdaj pride Mike??«….ja…vem, da težim…ampak zanima me pač kakšen je ta tip…
»Pride…pa…nevem kdaj…ga bom poklicala…telefon mam v sobi…«….pokimam…
»Uredu…jaz bom medtem samo skočila pod tuš…«…vstanem….zopet v svojem slow motion načinu…in se odpravim proti sobi...potem pa si uzamem svoj tako imenovani looong »tuš break«…tako ga imenujem zato, ker se zelo rada tuširam….in ponavadi tudi zelo dolgo…..to je ena izmed mojih najpogostejših razvad…poleg spanja seveda….ki je čisto na vrhu lestvice....še jem ne tako rada kot spim...in tale »tuš break« me danes ubija...ker sem nervozna in se nikakor ne morem sprostiti...nekaj moram ukreniti...nujno...in to po hitrem postopku...takoj jutri zjutraj....ko zaključim s prhanjem se oblečem...nato pa odcepljam v dnevno sobo k Hanni...ki gleda nek film...usedem se zraven nje...hotela sem jo malo povprašati o Tokio Hotelu a danes preprosto nisem bila razpoložena...pa še nisem ji želela težiti, ker je bila videti rahlo slabe volje....
»Hanna??...kaj je narobe??...«...brez, da bi me pogledala v oči je začela..:
»Mika danes ne bo...«...in pa tudi končala...s pogledom mi da vedeti, da ne želi, da jo karkoli sprašujem...pokimam...
»Prav....jaz sem tako ali tako utrujena...lahko nočko...«...zapustim prostor...odkorakam v sobo in se priklenem na posteljo....zaspim...

***
»Oh ja....danes bo še dolg dan....«...to so bile moje modre misli že navsezgodaj, ko sem se zbudila...ura je bila komaj 8... vedela sem, da Hanna še spi zato sem z ultra hitrostjo ustala in se oblekla...uzela sem še denar in mobitel ter po prstkih odšla iz hiše v mesto...ker se tokrat nisem nameravala izgubiti sem poklicala taxi, ki me je že čez 10 minutk pripeljal do cilja...

***
V mestu je vladalo zimsko vzdušje…bilo je nešteto lučk, ki pa zdaj niso bile prižgane…edino kar je manjkalo je bil sneg…mehek, bel sneg…stopala sem po ozki uličici …iskala sem kakšno trafiko…ali pa trgovino z vstopnicami…nekaj takega naj bi bilo na koncu te ulice….mislim, da ni potrebno poudarjati kaj točno sem nameravala kupiti….kmalu sem se lahko dobesedno zaletela v velikanski napis trgovine...na izložbenem oknu je visel plakat na katerem je pisalo…….da so vstopnice za koncert od Tokio Hotela razprodane!!!!...in kako je to možno???....koncert je šele čez mesec in pol….te fanice so milo rečeno zmešane!!...s kančkom upanja sem ustopila v trgovino…a sem se kmalu tudi vrnila…bila sem tako zelo jezna kot še nikoli…besno sem zaloputnila za sabo…pred tem pa sem se pošteno zdrla na prodajalko, ki konec koncev ni bila nič kriva…boga ona…še v istem momentu sem poklicala taxi…želela sem nazaj domov…mogoče bom imela na internetu kaj več sreče…pogledala sem na uro…bila je že pol enajstih…verjetno je Hanna že pokonci…čez 5 minutk sem že ustopila v hišo...slišala sem ropot iz kuhinje…dokaz, da je Hanna že vstala…pripravljala je palačinke…
»Jutrooo….rabiš pomoč??«…
»Ne…ni treba…kje si pa bila??«…poda mi krožnik s palačinkami oblitimi s čokolado *njamii*…
»Hvala..em……šla sem samo na sprehod..«…sedeli sva za mizo in v tišini pojedli palačinke…po zajtrku je Hanna pojamrala, da jo boli glava in odšla v svojo sobo…nekam sumljivo je bilo use skupaj…tudi sama sem odšla v sobo in prižgala računalnik…na internetu sem iskala vstopnice…a brez sreče…USE je bilo razprodano…mesec in pol PRED koncertom…neverjetno…izgleda, da bom potrebovala nov načrt…saj je tale splaval po vodi…torej…nimam vstopnice….in…ne sanja se mi kako bom spoznala Billa…denarja mi zmanjkuje…ne morem pa se okoriščati s Hanno in živeti na njen račun…kar sem v tem momentu potrebovala…je bila služba…na internetu poiščem različne oglase….natakarica odpade…vroča linija tudi….čistilka…sploh ne….prodajalka mogoče…maskerka??…zakaj pa ne???...je nekaj v čemer že imam izkušnje…pa tudi čisto po naključju sem bila na kozmetični srednji šoli…na listek prepišem številko in naslov kjer naj bi potekale preizkušnje…ker je bilo komaj opoldne…sem že drugič danes poklicala taxi...Hanne raje nisem motila…

***
Stopila sem iz taxija in se znašla pred neko ogromno stavbo…plačala sem taxistu in še enkrat preverila, če sem prišla na pravi naslov…zgleda, da ni bil napačen...vstopila sem…in odšla do informacij…punca, ki je delala tam mi je nakratko razložila pot do salona…do konca po hodniku….potem na levo…in nekam desno…nič mi ni bilo jasno??...kje za vraga sem v tem momentu??...obrnila sem se, ko sem se slučajno zaletela v nekoga….bil je en tip…s črnimi lasmi…in temnimi očmi….biu je…….


Poglavje 7:Somebody…=) ((The Angel..)) & @mail?

…biu je nekdo, ki ga ne poznam…=)….
»Oprosti…nisem te videl…«
»Je že uredu..«…nasmehnem se on pa mi le nameni vprašujoč pogled…zgleda, da je bilo kar precej očitno, da sem čisto a…
»Em..prišla sem na neko preizkušnjo za službo maskerke..pa nevem kam točno moram iti…«…tip pokima in me odpelje do tiste sobe..preden vstopim se mu še zahvalim in se poslovim…
»Je že uredu…«..še reče nato pa odide v svojo smer…če nebi srečala njega najbrž nebi nikoli našla prave sobe=)…potrkala sem in ustopila v svetel in urejen prostor…dišalo je po evkaliptusu…mm…obožujem ta vonj…=)..sprejela me je punca malo starejša od mene…spraševala me je določene stvari…kot naprimer kakšno šolo sploh imam končano in podobna uprašanja…hotela je tudi moj naslov in telefonsko številko na kateri sem dosegljiva…
»Ko vas pokličemo…pridete sem…v sobo nasproti te…s seboj morate imeti potrdilo o šolanju…diplomo….osebne dokumente…….«…še nekaj časa mi je razlagala in pojasnjevala stvari…kmalu sem se poslovila in kot običajno poklicala taxi…

***
…kakšen naporen dan…taxi me je končno pripeljal do doma…s poudarkom na končno…izstopila sem in plačala taxistu….obrnila sem se proti hiši..v kateri so gorele luči..torej je Hanna doma…začudilo me je le to, da je biu pred hišo parkiran nek avto…mogoče pa je to avto od Mika…možno…pa saj bi biu že čas, da pride domov…mogoče bi bila Hanna potem malo boljše volje…vstopila sem v dnevno sobo…kjer je sedela Hanna….zraven nje pa tisti tip, ki sem ga danes že srečala…zanimivo…Hanna se zasmeji kot nekakšen sonček…vstane…in mi predstavi tega tipa…
»Becky…tole je Mike…«…
»Ja…sva se že srečala….danes….me veseli…«….Hanna me začudeno pogleda…nisem vedela kako bi ji pojasnila situacijo…Mike mi je malo pomagal….
»Srečala sva se pri meni v službi…na istem oddelku kjer delam jaz…iskala je službo…mislim da…..«…vprašujoče me pogleda…prikimam in potrdim njegovo izjavo…
»Točno tako..«…a Hanna še vedno ne spremeni izraza…nisem vedela kaj naj rečem…ker se mi niti sanjalo ni o čem zdele razmišlja Hanna…nekaj časa zamišljeno opazuje Mika….nato pa končno izdavi…
»Mogoče ti lahko Mike pomaga s tole službo…«….
»Ares??...Bi mi lahko??«….z veliko upanja pogledam Mika, ki samo nemo prikima in se nasmehne….
»Hvala ti!!!....ker zares potrebujem službo…«…skočim pokonci….voščim jima še lahko noč nato pa se odvlečem do moje sobe in se vržem na posteljo….utrujena takoj zaspim…


***((naslednje jutro))

…naslednje jutro me NE zbudijo sončni žarki, ki naj bi me toplo in mehko privedli iz sna….ampak moja prijateljica Hanna….desetkrat se je namreč prevrnila čez moja oblačila, ki so sicer res ležala sredi sobe…but nevermind…delimo se da tega ni...nato pa se je še pogovarjala s sabo in preklinjala zagrnjene zavese saj je bila v sobi skoraj tema….
»Hanna…a lahko malo tišje???...poskušam spat tuki…«….namesto, da bi upoštevala mojo željo je glasno zavzdihnila in brcnila z nogo ob tla….
»Ah…pozabi…z levo nogo sem ustala danes…oprosti…sicer pa sem k tebi prišla z razlogom da ti neki povem…«….naredi premor….. »Ampak sem pozabila….počakaj malo….«….obrne se in gre iz sobe….čez 10 sekund se vrne….
»Aiia hotela sem ti samo povedati, da imaš službo…«…nisem bila prepričana, če sem prav slišala….napol sem še spala…čisto nič mi ni bilo jasno….
»A lahko ponoviš tole pliis??«….Hanna zavije z očmi….
»Še enkrat..pa tudi zadnjič…službo imaš….«…tole sem pa zagotovo slišala…službo imam?!?!....skočim iz postelje in oddivjam k Hanni….ter jo močno objamem…..
»Kok sem vesela…..ti me usaj ne bo treba prenašat cele dneve….«..rečem, ko jo končno izpustim iz objema….
»Ja to je res….«….Hana se nasmehne….in še doda….
»Pa jutri začneš…«….nato pa odide iz sobe…..no torej…ena skrb manj…a jih je še vedno preveč….=?....usedem se za pisalno mizo in prižgem prenosnika…gristi si začnem spodnjo ustnico…žiučnost me daje….saj sem bila na tem, da Alexu pošljem email….v katerem bi mu sporočila, da sem preveč nesposobna za tako nalogo….jooj….strah me je…morda bi morala še malo počakati….mogoče dobim še kakšno idejo ali pa preblisk iz nebes….groza…moram se znebiti teh občutkov….začnem tipkati….a ostanem pri prvem in hkrati tudi zadnjem stavku…. »Dragi Alex!!«…to mi je celo uspelo napisati….še v istem momentu sem stavek izbrisala…in ugasnila računalnik…mogoče ni bil tale mail najbolj pametna ideja….bom še malo počakala……maybe i can find a solution!!=)…..yeah…a way out of this shit….=(…če bo šlo use po sreči bom čez mesec in pol še živa….

Poglavje 8:

Zamišljeno in rahlo živčno vstopim v stavbo v kateri bom od sedaj naprej delala….
Odpravim se po stopnicah…nato pa po hodniku do konca in nekam na desno….na srečo od zadnjič še nisem pozabila kje sem hodila….potrkala sem na vrata in vstopila…pri oknu sta stala Mike in neka ženska....in o nečem sta vneto razpravljala….
»Oprostita, ker motim…..«…sem ju zmotila…in oba naenkrat sta se obrnila proti meni….
»Saj ne motiš…«Je rekel Mike in me predstavil tisti ženski…
»Beck…Tole je Sara….ona je poleg mene tukaj glavna….«…..Sari podam roko….
»Me veseli….«…
»No….jaz moram sedaj iti…Sara pustil vaju bom sami….adijo…«…je rekel Mike….se obrnil in odšel iz sobe….Sara se nasmehne in se usede za svojo mizo….z roko nakaže na prazen stol….usedem se….
»Si prinesla potrdila in use ostalo??«….
»Ja sem….seveda…«….se nasmehnem in iz torbice povlečem mapco v katero sem skrbno zložila use potrebne papirje…..podam ji mapco……
Sara na hitro pregleda dokumente nato pa vstane in mi z glavo pomigne naj ji sledim…..
Odpravili sva se do naslednje sobe…..
»Tole bo tvoja prva stranka…«…reče Sara in pokaže na neko dekle….ki je sedelo na stolu okrog katerega je bilo ogromno ličil….bila sem rahlo živčna…..ah..use je enkrat prvič…sem si rekla…pograbila maskaro ter začela….

****
Proti večeru sem se izmučena vrnila domov….
»Živjo!!«…sem pozdravila, ko sem vstopila v hišo…izgleda, da ni bilo doma še nobenega ….počasi sem se odvlekla do svoje sobe…..in s sebe dobesedno strgala oblačila….padla sem na posteljo in v trenutku zaspala…..

_________________________________________________________________________

Naslednji teden je minil kot bi mignil….skoraj cele dneve sem delala….saj mi je služba postajala vedno bolj ušeč…..imela sem veliko strank…..na začetku me je Sara ves čas nadzorovala….potem pa vedno manj….veliko sva se pogovarjali in se že čisto spoprijateljili…in danes sem v službo prišla šele popoldne…in zato še boljše volje….
Sare v salonu ni bilo…..ravno sem ličila neko žensko…in z njo imela dokaj zanimiv in prijeten pogovor….ko v sobo nenadoma prileti Sara…priteče do mene in me prime za roko……ter začne vleči iz salona…
»Sara…..kam me pelješ?...počakaj malo no…moram dokončati kar sem začela…«…sem vztrajala pri svojem….
»Beck..ni časaa…..bo že Živa nadaljevala tvoje delo…….čisto sem pozabila, da sem bila danes zmenjena z eno mojih najboljših strank…..in ti me boš rešila…kot ponavadi….«….je Sara razlagala medtem, ko sva tekle kot zmešane do njenega avta….čez 10 minutk sva že bile na cilju…..pred neko ogromno dvorano….izstopila sem iz avta….Sara pa takoj za mano…pomignila mi je naj ji sledim…..tokrat sva umirjeno hodile do uhoda in nato po nekem dolgem hodniku….z milijon vrati…šle sva čisto do zadnjih vrat…na katerih je visel napis….samo za zaposlene….Sara je potrkala in ustopila….jaz pa takoj za njo….
»Oprosti, ker sem pozna…danes sem pripeljala s sabo še pomoč…«…se je živčno nasmehnila Sara in me pogledala……
»Sj uredu….samo bo treba sedaj malo pohiteti, da ne zamudim na vaje….«..je rekel osebek, ki je sedel na stolu in ga nisem dobro videla….Sara mi je s kretnjami nakazala, da je to tista njena stranka…. »taboljša«…..pokimala sem….približala sem se temu osebku….in se zagledala v njegove oči….temno rjave…skoraj črne….nisem pustila, da bi me zmedle….začela sem s svojim delom…poskušala sem delati čisto sproščeno kot ponavadi…..vendar je bilo to skoraj nemogoče saj je bil osebek na stolu preveč živčen, da bi bil pri miru…..nekajkrat sem zgrešila črto, ki sem mu jo risala okrog oči….
»A si lahko lepo prosim pri miru??...če se ti premikaš ne morem imeti umirjene roke!!«…sem se skoraj zadrla nanj….on pa je buljil vame kot tele v nova vrata…pogledala sem k Sari, ki me je gledala tako grdo kot še nikoli….
»Oprosti…«….sem se mu zelo nerada opravičila….
»Oprosti tebi….bom poskusil biti čim manj živčen in pri miru….«…se je zasmejal….nato pa sem nadaljevalaa……
In že čez nekaj časa sem si ponosno ogledovala svoje delo….
»Končano!« sem mu rekla….
»Hvala….«…je rekel….in skočil pokonci…
»Mi boš lahko popravila še pred nastopom??«…me je uprašal….jaz pa sem le nemo prikimala….in umaknila pogled…
»Sara…se vidiva….«je še rekel Sari in zapustil sobo….obrnila sem se k njej….vedela sem, da ni bila ravno navdušena nad mojim odzivom malo prej….
»Tega ne naredi nikoli več…ne glede na use je to tvoja stranka…..in s takimi odzivi jih ne privabiš temveč odbijaš….je to jasno??«je govorila z višjim tonom….prikimala sem in povesila pogled….imela je namreč prav…pa tudi vem, da ni izgovor, da sem ravnala podzavestno…
»Počakaj tukaj….da mu boš popravila make up….potem pa lahko greš domov…jaz imam sedaj še neke opravke….se vidiva v ponedeljek….«je še rekla….pograbila svojo jakno in že je ni bilo več….sesedla sem se na sedežno….z mizice poleg sedežne sem uzela Cosmopolitan…..a mi ni bilo ravno do prebiranja člankov…..razmišljala sem namreč o tem od kje mi je ta tip znan….nisem in nisem se mogla spomniti….pa četudi bi se še tako tepla po glavi……približno eno uro sem samo sedela tam in razmišljala….na koncu sem že skoraj obupala….nisem vedela, če bo on sploh prišel nazaj…..pa še dolgočasila sem se…..ravno, ko sem se odločila, da bom naredila manjši obhod po tej ogromni stavbi je on vdrl v sobo….zagledal se je v moje oči….
»Živjo….spet js težim…a mi lahko popraviš make up??..«me je z zanimanjem uprašal….
»Am…ja seveda….«….kislo se nasmehnem….saj se mi je nekako že dozdevalo od kod se mi zdi znan…a nisem bila prepričana…rabila sem samo njegovo ime…..
Usedel se je na stol….jaz pa sem mu le popravila eye-liner in puder ter nanesla še malo maskare…
»Evo….končano…«…sem vzkliknila in se mu nasmehnila….opazila sem, da je zardel….in še vedno se ni premaknil s stola….ravno sem ga hotela vprašati še po imenu, ko je nekdo vstopil v sobo….nek fant…in rekel….
»Bill…a si že??....moramo iti…«…ob tem imenu sem se zdrznila….in pogledala tega Billa….ki je le zavil z očmi in se zadrl nazaj…
»Ja Tom!...že grem….«…Bill se je obrnil nazaj k meni…..
»No…torej….moje ime je Bill….lahko izvem še tvoje??«….
»Ja…lahko….Becky sem….kličejo me pa ponavadi kar Beck….«…
»Lepo ime…ampak sedaj moram iti…se vidiva…«….še reče….nato pa oddrvi iz sobe…..nekaj časa razmišljam…in poskušam dojemati celotno stvar….tole je bil BILL!!!.....tisti Bill iz Tokio Hotela….točno tisti Bill, ki naj bi bil moja tako imenovana žrtev!!....
Ne morem verjeti…..skoraj sem že obupala….učeraj sem hotela sporočiti Alexu, da ne bo nič iz tega!!....in danes srečam samega Billa Kaulitza!!!....pa če to ni sreča…



Poglavje 9: :

Vesela sem se odpravila domov….šla sem kar peš…saj sem imela veliko stvari za premisliti…..rekel mi je, da se bova še videla….me prav zanima kako in kdaj….upam, da kmalu….potem….načrta tudi še nimam sestavljenega….in ga tudi ne bom sestavila….še razmišljala ne bom o tem…..saj sem potem preveč a in me resno skrbi, če gre use po planu…..plani sux!!!....
Do doma sem skoraj pritekla…..zadihana sem odprla vrata ter vstopila v hišo….
»Hanna!!...mike!!....kdorkoli??«…..sem zaklicala….vendar se ni nihče javil….počasi sem se odpravila po stopnicah….ustavila sem se pred Hannino sobo in poslušala….vendar v njej ni bilo znakov življenja….kar je bilo zelo čudno…..Hanna gre čisto vsak večer zdoma….nikoli mi ne pove kam…Mike pa tako ali tako cele dneve dela….eh…pa saj še boljše…..cuz im home alone….=)…

***
»Končno sobotaa…«….si zamrmram, ko se zbudim naslednje jutro…zaspano se pretegnem in počasi ustanem…..čeprav sem danes spala zelo dolgo imam občutek kot, da nisem spala niti eno uro….zaslišim zvonjenje mojega telefona….na ekrančku se izpiše neznana številka…..

»Prosim?«
»Beck?...Si to ti??«…
»Ja…s kom govorim??«…
»Žana tuki…«
»………….«
»Beck si še tam?«
»Ja….Zakaj kličeš??«…
»Rabim tvojo pomoč….«…
»Za kaj se gre??«…
»Čez 1 uro imam let…..v Nemčijo…«…
»Ja…in?«…
»Bi lahko prišla na letališče??...nujno moram govoriti s tabo…«…
»Žana….mogoče pa jaz ne želim govoriti s tabo…po usem tem kar je bilo ni to nič nenavadnega«…
»Vem….žal mi je….verjemi mi prosim…odkar te ni bilo se je zgodilo veliko stvari…«
»Nehaj….Kdaj pristane letalo??«…
»Ob enih..«…
»Prav…bom prišla….vendar samo zato, ker si moja mlajša sestra in do tebe čutim neko dolžnost…«

…prekinem zvezo…iz misli preženem svojo sestro, da mi ne uniči dneva…. odvlečem se do kopalnice….in nato do kuhinje…v kateri sedita Hanna in Mike…
»O lej kdo je Tukaj…sem že mislila, da vaju ne bom nikol več vidla…«….zasmejim se in si nalijem kozarec hladnega mleka…počim se na stol poleg Hanne….
»Kaj bomo delal danes??«…upraša Hanna in me vprašujoče pogleda….
»Jaz moram biti ob enih na letališču….«….Hanna in Mike mi namenita začuden pogled….
»Sestra pride….«…še na hitro razložim in ne izpostavljam podrobnosti…preklopim pogovor na drugo temo…
»Kje sta bila vidva učeraj zvečer??«….oba postaneta rahlo živčna in njuna obraza se spremenita v barvo paradižnika….
»Am…malo naokoli….«….se takoj izgovori Hanna….postrani ju pogledam….odločim se, da ju ne bom spraševala naprej….vendar me še vedno zanima kaj mi prikrivata…ah za poizvedovanje bo še dovolj časa…..
Pogledam na uro…in zaenkrat je kazalec kazal komaj na številko 11…torej imam še dovolj časa….usedem se na kavč in si prižgem televizor…ravnokar se je vrtela neka španska nadaljevanka…mogoče pa mi kanček romantike in osladnosti nebi škodil….

***
Elegantno izstopim iz taxija ….obrnem se in plačam taksistu… zagledam se v veliko stavbo s tisočimi bleščečimi se okni….v enem od njih opazujem svoj odsev….porajala so se mi razna vprašanja….predvsem glede moje sestre….nisem bila prepričana v njo…..ji lahko sploh zaupam??...glede na dogodke že ne…..ampak iz pozitivnega vidika je Žana navsezadnje moja sestra…
Preden vstopim globoko vdihnem….na informacijah se nato pozanimam pri katerem izhodu moram počakati na potnike iz Ljubljane….usedem se na sedež pri izhodu št. 5…
Iz zvočnikov se zasliši:
Letalo Ljubljana-Hamburg je pristalo….potniki se izkrcajo pri izhodu številka 5….

S pogledom preiskujem množico ljudi, ki je ravnokar izstopila in iščem Žano….v daljavi zagledam znano postavo…vstanem s sedeža in se ji odpravim nasproti….srce mi je hitro in neenakomerno razbijalo v prsih….
To je ona…Žana….
Bila je tako spremenjena….prenovljena….le kaj se je dogajalo v teh 2-h mesecih, ko me ni bilo??
»Žana…..«….to je bilo edino kar sem lahko spravila iz sebe….
»Živjo…kako si??«….
»Dobr…kaj je pa s tabo??«…
»Nič ni….kaj bi pa lahko bilo??...samo o veliko stvareh se morava pogovoriti….«
»Prav….greva potem kar v kafič…«…
»Ok…ampak jaz grem samo še na wc…«…pokimam…..v roke mi poda svoj kovček….in se že odpravi proti stranišču….
»Se dobive pred uhodom!!«…..še zakličem za njo….ter začnem hrbtno vleči zelooo težak kovček proti vhodu….
Ob vsem tem trudu…naporu…jamranju….nisem bila zmožna opazovati okolice in dogajanja okrog sebe….bila sem že skoraj na cilju…z muko sem dvignila kovček in ga obrnila ter spet spustila na tla….vendar mehka tla….
»Oh…oprosti….nisem te videla….te boli??«…sem takoj vprašala tipa na čigar nogi je pristal kovček….
»Av….ja boli ja!!«….se je jezno zadrl nazaj….ter se obrnil proti meni….zagledala sem dvoje znanih lepih oči….
»Bill??«… »Beck??«…sva oba hkrati vprašala…in tudi zardela….
»Oprosti….nisem zanalašč spustila kovček na tvojo nogo…«….sem se takoj opravičila in s pogledom izrazila, da mi je žal…
»Saj je že uredu…tebi je oproščeno…«…nasmehnil se je in mi namenil radoveden pogled…nakazal je na kovček…
»Am…to je kovček od sestre, ki je ravnokar prispela v Nemčijo….«…sem takoj odgovorila….in že od daleč zaslišala Žanin glas…
»Beck…jaz sem že…lahko greva??«…
»Kdo je pa to??«…me je takoj napadla Žana z vprašanji….nisem vedela kako bi ji najhitreje in brez podrobnosti razložila….
»Moje ime je Bill…«…mi je na pomoč priskočil Bill…namenila sem mu hvaležen pogled…
»Moje pa Žana…«…moja sestrica se je takoj opogumila…in mislim, da ni težko ugotoviti v kakšnem smislu….a Bill enostavno ni izgledal zainteresiran….
»A greš mislim a gresta na pijačo z mano in……«…..pogledal je okoli ter dopolnil stavek… »Tomom…??«….
»Ja seveda…«…je namesto mene odgovorila Žana…joj…kako sovražim, kadar počne to….Bill je še vedno gledal mene in čakal na moj odgovor…
»Ja…lahko….«….sem rekla….in umaknila pogled….rahlo me je živciralo, da je čisto (ne)opazno buljil vame….pridružil se nam je še njegov brat…dvojček namreč…po imenu Tom….pridrvel je do nas in takoj napadel Billa..
»Kje si pa našel njiju??«…pokazal je najprej na Žano in nato še name….iz neznanih razlogov me je premeril od glave do pet…
»Torej…kam gremo??...«..sem v rahli zadregi vprašala….Tom se mi je nasmehnil in odgovoril…
»Poznam en prijeten lokalček v centru…gremo??«….nemo sem prikimala…prišel je k meni in z lahkoto dvignil »težak« kovček ter ga odnesel do nekega črnega kombija….sledila sem mu…
»Čigav je tale kombi??«…
»Od našega banda…ponavadi služi bolj v namene prevažanja mene in Billa…«…Tom dvigne kovček in ga potisne v prostoren prtljažnik nato pa se obrne nazaj k meni…
»Saj res…sem mogoče preprosto preslišal tvoje ime ali…«
»Ga še nisem povedala….«…sem dopolnila njegov stavek….
»Moje ime je Beck….ti pa si Tom….in mimogrede enkrat sva se že srečala….«…začudeno me pogleda…ko mu že hočem pojasniti kdaj, kje in kako naju zmotita Bill in nestrpna Žana…
»A bi lahko počasi šli??«…me z zanimanjem vprašala Žana in opazovala dogajanje med mano in Tomom….kislo sem se nasmehnil in s pogledom še enkrat oplazila Toma….usedla sem se v kombi…..seveda 1 meter stran od Žane…Bill ni mogel skriti radovednosti vendar je vprašanja raje zadržal zase…..

Poglavje 10:

Ustavili smo se pred nekim lokalčkom….spominjal je na kakšen lokalček na morju….recimo na hawaii-h….zunanjost lokalčka je bila zgrajena iz bambusa…okoli njega so bile palme in po tleh material, ki je spominjal na pravi pesek….
»Uau….«…je bilo use kar sem lahko izdavila…..
»Lepo kajne??...«…je uprašal Tom in me začel vleči v lokal…v katerem je bilo prijetno toplo…Tom je izbral mizo za 4 v kotu….razgledala sem se po lokalu…slekla sem si jakno in se usedla…takoj za nama sta prišla še Žana in Bill…
»Kam pa toliko hitita??«…naju je takoj napadel Bill in zaigral napad utrujenosti od teka za nama….nasmehnila sem se…
»Bill….nevem ampak zdi se mi, da sta prepočasna vidva…«….do nas je prišla natakarica in nas vprašala kaj bomo pili….
»Jaz bi kar en red bull….«…sem takoj naročila…
»Jaz tudi..«…sta izjavila Bill in Tom naenkrat….moja sestrica pa si je seveda zmišljevala….tako kot vedno…
»Jaz bi pa….jagodno vodko…ali pa ne….to je za zvečer…potem bi pa coca-colo…ampak ne smem, ker vsebuje preveč škodljivih stvari…potem bi pa ….kar ledeni čaj…«…nasmehnila se je natakarici, ki je bila dobesedno vesela, ker smo končno naročili….obrnila se je in že hotela oditi, ko je Žana spet spremenila svojo željo…
»Am…nebi ledenega čaja!!!..prinesi raje še meni 1 red bull…«…..Bill…Tom in jaz smo jo le presenečeno gledali…jaz raje nisem komentirala njenega početja….le zavila sem z očmi….nisem vedela o čem bi govorila z njimi…nekako nesproščena sem bila…Žana je umetniško ocenjevala neko sliko na steni…Bill se je igral z uhančkom…Tom pa s prsti bobnal po mizi neko melodijo….kakšen dolgčas…..
»Samo na wc grem…«…vstala sem od mize in poiskala stranišče…pogledala sem se v ogledalo in si popravila make-up…v moje misli se je vedno znova prikradel Tom...na momente tudi Bill….in zelo me zanima o čem razmišljata…..kaj bi dala, da bi lahko prebrala njune misli…
Ampak kaj mi je…..tega mi ni treba….ne smem se navezati na nobenega od njiju…samo z Billom moram opraviti kar je potrebno…Toma je bolje, da pustim pri miru….
Stresem z glavo…in iz nje preženem pregrešne misli, ki se mi podijo po glavi….odidem iz stranišča….in kot bi nekaj slutila se ustavim na vogalu ter opazujem dogajanje pri mizi…nisem mogla verjeti…Žana se je dobesedno obešala po dvojčkih…in na njunih obrazih sem videla presenečenost in hkrati odpor…
»Samo, da mene ni že počne neumnosti….«…si jezno zamrmram ter se odpravim do mize…Žana me zaenkrat še ni videla…Bill in Tom pa sta me….dvignila sta svoj pogled…nekaj sekund za njima pa še Žana…svoj sršen pogled zapičim v njo….jezno pograbim jakno in se oblečem….
»Žana….takoj….zdele v tem trenutku greš nazaj v Slovenijo pa če te bom morala jaz tovoriti nazaj tja…«…grobo sem jo prijela za roko in dvignila s stola…
»Vem, da vama ni nič jasno…ampak bi rabila njen kovček….ta trenutek pa ni ravno primeren za razlago…«…pogledala sem dvojčka…in jima namenila opravičujoč pogled…nato pa Žano odvlekla iz lokala…takoj, ko sva prišli ven se mi je iztrgala iz prijema in se začela dreti name…
»Zakaj je bilo to potrebno??...in samo toliko, da veš nikamor ne grem!«….nisem mogla verjeti…tamala se je drla name….in seveda ji nisem ostala dolžna…
»Takoj zdele te peljem nazaj na letališče!...takih stvari tukaj ne boš počela!!!...pa če ti je prav ali pa ne…ne veš kako zelo mi je žal, da sem prišla na letališče po tebe…«….
»Meni je žal, da si moja sestra in da si totalno nenormalna!!!«…
»Nenormalna??Jaz??...kdo se je malo prej obešal po dvojčkih??..jaz ali ti??«….
»In kaj je to kaj takega??...si ljubosumna, ker sem jima ušeč??«…
»Obupna si!!«…sem se še zadrla in se obrnila….zagledala sem se v Billa in Toma, ki sta še bolj kot prej začudeno opazovala dogajanje…
»Znajdi se sama….«…so bile zadnje besede, ki sem jih namenila Žani….nato pa sem stekla stran…ustavila sem taxi, ki me je odpeljal do doma….Žano sem pustila kar tam…in Toma ter Billa z njo…če jima je res ušeč bosta že poskrbela za njo..če pa ne naj jo pa vrag vzame…

Poglavje 11:

V ponedeljek sem se zbudila bolj zgodaj kot ponavadi…ura še ni odbila niti 6…razmišljanje mi ni dalo miru….o Žani ni bilo ne duha in sluha…izgleda, da ji nič ne manjka…saj ne verjamem, da bi odšla nazaj v Slovenijo….glede Billa…..upala sem, da ga bom kmalu spet srečala…zadnjič si nisva izmenjala številk….saj ni bilo časa, ker sem jaz pobegnila stran, ker preprosto nisem več zdržala napetosti….
Jaz in moja nagnjenja k neumnostim!!!
Nekoliko jezna nase ustanem…se umijem in se oblečem…danes se za spremembo namažem in oblečem drugače…okoli oči si z eye-linerjem narišem črto in veke namažem s črnimi senčkami…oblečem se v črno majico potiskano z nekimi belimi črtami in znaki ter v črne hlače z belim pasom z neti…oblečena v črno se odpravim v službo…imela sem občutek kot, da se odpravljam na pogreb….=)

»Živjo Sara….«…pozdravim svojo nadrejeno….le-ta me začudeno pogleda…
»Zakaj pa takšen outfit??..je kdo umrl??«….zasmejim se in odkimam…..
»To sem preprosto jaz, Sara!!«….Sara se nasmehne in le zmaje z glavo….
»Joj….punca…ti in tvoje muhe…danes imaš kar nekaj strank veš!!...da jih ne boš prestrašila…«…
»Ne bom…ne skrbi…«…rečem in si slečem jakno…zložim jo v omarico…torbico pa odložim poleg nje….
»Jaz grem!!«….reče Sara in se začne oblačiti…
»Kam??«….začudeno vprašam…nič mi ni omenila, da je ne bo….
»Imam neke opravke...pa saj boš zmogla sama…adijo!«…in že je ni bilo več….spet sem sama….nevem zakaj ampak vsakokrat, ko me pustijo samo dobim občutek osamljenosti…samota me utesnjuje…globoko vdihnem in se zberem saj v salon vstopi današnja prva stranka…
»Dober dan!!«….pozdravim neko starejšo žensko….z roko ji nakažem naj se usede na stol…
»Imate kakšne posebne želje??..barvo??.....bolj umirjen ali divji stil??«…jo sprašujem in kmalu začnem z ličenjem….vsako črtico…vsak gib naredim premišljeno…čeprav težko se trudim ohraniti mirno roko….ravno, ko rišem črto okrog oči zaslišim korake, ki so bili znak, da je nekdo vstopil v salon….ne zmenim se za njih in poskušam delati naprej….slišala sem čisto vsak gib…vsak dih osebe, ki je vstopila….in čutila sem, da me opazuje….radovednost mi ni dala miru….prenehala sem z ličenjem in se obrnila, da bi videla kdo je to…..spet sem zagledala dvoje prečudovitih temno rjavih oči…stresla sem z glavo in se spet poskušala skoncentrirati…tokrat s tresočimi rokami sem poskušala lepo dokončati kar sem začela….velikokrat sem popravila črto in jo na koncu končno lepo narisala….
»Končano!!«…sem izmučeno vzkliknila ter se nasmehnila ženski….pospravila sem pripomočke in s pogledom ignorirala Billa…
»Nasvidenje…«…sem pozdravila žensko, ki je ravnokar odhajala…zaprla je vrata….in tako sva z Billom ostala sama….obrnila sem se k njemu in nakazala na stol…nisem ga gledala v oči….še sama nevem kaj se dogaja z mano…usedel se je na stol…
»Imaš kakšno posebno željo??«…sem ga spraševala medtem, ko sem šilila barvico za oči….
»Ja mam….«
»In to je??«
»Da mi pojasniš zakaj se izogibaš mojim pogledom??«
»Saj se ne…«….in da sem mu dokazala svojo trditev sem ga pogledala v oči….ošiljeno barvico sem postavila poleg ostalih pripomočkov….najprej sem na bombažno vato nanesla nekaj čistilnega mleka in z njim odstranila ostanke včerajšnjega make upa…nato pa sem z eye-linerjem narisala lepo oblikovano črto okrog oči…
»Je bolje, da te ne sprašujem glede sobote kajne??«…je vprašal Bill in s tem zmotil mene…
»Bill…tiho bodi…motiš me!!«….sem rekla in popravila nastalo packarijo…na veke sem mu nanesla še črno barvo…in s korektorjem skrila mozoljčke…
»Želiš še kaj??«…podam mu ogledalo….
»Ja ubistvu….«….privzdignem obrv in ga vprašujoče pogledam…
»Rad bi, da greš z mano na eno pijačo….«….končno izdavi svojo željo in svoj pogled preusmeri name….
»Aha…«….rečem in začnem pospravljati pripomočke nazaj v omaro…
»Kaj pa pomeni tale aha??«…
»Pomeni to, da danes delam….«…sem mu kolikor se je dalo lepo razložila…
»Prav….danes delaš…kaj pa jutri??«…
»Tudi….«
»Ne pa ne….«…
»Kaj??«…začudeno ga pogledam….le kaj je mislil s tem??....preneham pospravljati in se obrnem k njemu…stopim korak bližje…
»Jutri imaš prosto!!«…
»Prosto imam samo ob sobotah in nedeljah…«…mu pojasnim situacijo, ki je on izgleda, da ne razume…
»Zdaj tudi ob torkih…«..
»In kako to, da za to veš ti in ne jaz??«….postrani ga pogledam in vrtam z vprašanji vanj…vendar mi tole njegovo skrivnost razkriva le po delčkih….
»Daj no…izdavi že!!«…postanem že rahlo nestrpna…
»Ti bo že Sara povedala…«…skrivnostno se nasmehne….si obleče svojo črno usnjeno jakno…mi pomežikne in odide….cel dan po tem me je žrlo kaj mi je hotel s tem povedati….na srečo sem ta dan imela samo še 1 stranko in se ostale niso prikazale….

Poglavje 24: The beginning of the end…

“No mogoče je čas, da končno razčistiva tisto zadevo….poglej…”….začne Bill….in sedaj me je res grozno zanimalo za kaj naj bi se šlo…ampak mislim, da mi res ni bilo usojeno, da bi to izvedela…saj naju je nekdo zmotil…glasno se je odkašljal in oba z Billom sva se obrnila k temu osebku….Bill je umaknil roko z moje in se zravnal….Uglavnem mislim, da ni potrebno dvakrat reči, da je bil ta osebek, ki naju je zmotil, Tom...
Ampak še vedno ne dojamem zakaj se Bill vedno v bližini Toma obnaša tako hladnokrvno do mene….tukaj ni logike…dobila sem vtis, da sem mu ušeč, glede na to, da me je nekajkrat povabil na pijačo…in da me je že poljubil pa čeprav samo za lahko noč…zaradi njunega obnašanja sem še bolj a kot sicer…
“Sorry ker motm…”….reče Tom…zelo opazno zavije z očmi in se usede nasproti naju….Billu pomoli mobitel in reče….
“Zate je…”…Bill vstane hitreje kot sem ga kdaj koli videla narediti kakšen gib…vzame telefon in se javi…nato pa se sprehodi najbrž nazaj do hiše….
Khm… Bill je vedno bolj skrivnosten….mogoče je to v povezavi s tem kar mi hoče povedati….
Ampak s tem se bom ubadala kasneje…zdaj imam nove probleme….spet sem sama s Tomom…in kadar sva midva sama to ne pomeni čisto nič dobrega….
Tom se usede na mesto kjer je malo prej sedel Bill….
“Js se grem zmočit v vodo..greš z mano??”…me tiho upraša in vstane….
“Ne…”…bom raje ostala na varni razdalji….in tale NE sem poskušala izreči čim bolj brezbrižno….čeprav…pravi odgovor bi bil seveda JA…rada bi šla z njim u vodo…ampak mi splet dogodkov tega ne dovoljuje…zaslišim Tomove korake in nato še pljuskanje vode…dvignem se in ga opazujem…njega…njegovo telo….na njem poskušam poiskati kakšno stvar, ki mi ni ušeč…in zaradi katere bi lahko prenehala s svojim početjem…ampak use čisto use je popolno….njegove močne roke…lep trebuh….Tom se ne razlikuje kaj dosti od Billa…ampak še vedno se na nek način…on je Tom…tisti Tom, ki v meni vzbuja določena čustva, ki jih Bill ne….in v tem trenutku niti nisem poskušala prikriti svojega opazovanja…če bi hotela to skriti bi si nataknila sončna očala…ampak si jih nisem…mogoče pa sem hotela, da Tom vidi, da ga opazujem…in tudi je….
Dvignil se je iz vode in prišel do mene…
“Pridi…nekaj ti hočem pokazati….”…reče in mi ponudi roko….
“Kaj pa??”…ga vprašam…iz neznanega razloga takoj primem njegovo roko in vstanem….Tom se nasmehne in me odpelje naprej po plaži….moje roke ne spusti ampak jo prime še bolj čvrsto…držeč za roke in v tišini hodiva po plaži…zavijeva čez nek gozdiček, ki se nikakor ni hotel končati…
“Si prepričan, da greva prav??”…ga nezaupljivo uprašam…glavo obrne proti meni in pokima….nekaj časa še hodiva v senčki mogočnih dreves, ko končno spet stopiva na topla peščena tla….pred mano se nariše lep manjši zalivček…
“To je to…ti je ušeč??”…reče in spusti mojo roko…
“Se hecaš??...ful je lepo…”…sprehodim se še naprej…po vročem pesku….stopim v vodo, ki je v tem zalivčku še toplejša….na sebi začutim tople Tomove roke, ki me objamejo od zadaj…svoje telo pritisne k mojemu nato pa me dvigne v naročje…
“Tom kaj delaš??”….ga vprašam in ovijem svoje roke okoli njegovega vratu….Tom se pomenljivo nasmehne in me odnese v globjo vodo….
“Ups…”…reče nedolžno in me spusti iz naročja, da padem direktno v vodo….dvignem se nazaj na površje in s pogledom poiščem Toma, ki mu je izgleda da celotna situacija zelo smešna…obesim se na njegove rame in ga poskušam potopiti v vodo…poudarek seveda na to, da poskušam….
“Nič ne bo…”…zmaje z glavo in me z močnim prijemom potegne k sebi….
“Tom…”…rečem kar se da brezbrižno in ga poskušam z rokami odriniti stran…
“Tudi s tem ne bo nič…sory…”…se zasmeji in me prime še močneje….z eno roko me drži okrog pasu z drugo pa me nežno poboža po licu…skloni se in poljubi jamico na mojem vratu ter s tem sproži naval adrenalina v moji krvi….mojo kožo oblije vročica in drhtenje….tudi v mojem trebuščku se zadnje čase veliko dogaja….prepričana sem da se je vanj ugnezdilo nekaj ščemečega?!!?...
“Nehaj…”..šepnem in zaprem oči ter uživam medtem, ko lahko prekleto dobro občutim Toma in njegova dejanja…počasi se začneva pomikati nazaj na kopno…uleževa se na vroč pesek…drug zraven drugega…Tom me spusti in nekaj časa le nemo opazuje….nato pa se s svojim telesom in vso svojo vročico pritisne obme….moje ustnice si dobesedno prilasti….z svojim jezikom masira mojega….in ko začne odpenjati moj zgornji del kopalk se zopet oglasi moja glava..moj razum…
Kaj delam??...tega ne smem….Bill…Tomova punca Ann…NE!
Toma grobo odrinem stran v trenutku ko tega ni pričakoval… nazaj si zapnem zgornji del bikinija in hitro vstanem….nekaj trenutkov stojim na mestu, ko se Tom dvigne in me prime za roko….začudeno me pogleda in se mi spet približa….prst nežno pritisnem na njegove ustnice in odkimam….
“Ne smeva….”…rečem in stopim korak stran od njega….
“Zaradi Billa??”….reče posmehljivo in pri vsej tej zmešnjavi ne morem dojeti zakaj je tako reagiral…ne zmenim se za to in samo pokimam….Tom stisne zobe in jezno reče…
“Bill ne bo bil nikoli s tabo….razumeš??...nikoli!!!”…
Začudeno in hkrati kar se da jezno ga poledam…. “In zakaj ne??..ker si ti tako rekel??”….
“Ne…ampak zato, ker vidva preprosto ne….”…..reče a ne dokonča stavka…videti je kot, da izbira prave besede…a jih preprosto ne najde….
“No zakaj Tom??..povej mi ker hočem slišati že enkrat zakaj si tako prekleto sebičen??...da ne omenim, da hočeš na vsak način prevarati Ann…”….
“Ann??...kje za vraga si v tem trenutku našla njo??....ona sploh NI moja punca!!!”…tale izjava me je skoraj vrgla na rit…kako ni njegova punca??..saj sta se mečkala in držala za rokce in to celo pred mano!!!!
“Kaj boš rekel, da je tvoja sestra???”….jezno vzkliknem in ga z rokami močno odrinem….grdo me pogleda…se mi približa in besno zre v moje oči…s prstom potrka po moji glavi in sikne…
“Dojam že enkrat, da Bill ni vate….stvari niso take kot izgledajo…mogoče bi bilo dobro, da bi enkrat za spremembo odprla tele prečudovite oči in se ozrla okrog sebe..mogoče bi videla vse v drugačni luči…”…obrne se in izgine skozi gozdiček…mene pa pusti samo…mogoče je res bolje tako….
Grrrr…zakaj je on jezen name, če bi jaz mogla biti nanj???....Tom ve kaj mi hoče Bill povedati…in sigurno to ni kakšna lepa novica….vse tole postaja počasi že zelo preveč globoko…dovolj imam usega…dovolj imam Billa…dovolj imam Toma…in povrhu usega še…dovolj imam teh Bahamov čeprav sem tukaj šele prvi dan….
Use tole se mora končati….takoj!!!

Poglavje 25: My Confessions!!! Part One…

Odvihram skozi gozdiček…naprej po plaži, kjer brezskrbno sedita in se pogovarjata Bill in Tom…pozdravim ju kot, da se nebi nič zgodilo nato pa se odpravim proti hiši….tečem v zgornje nadstropje do moje sobe…nevem zakaj a imam nekakšen občutek kot…kot, da bi nekaj izginilo..in ta občutek mi ne da miru….razgledam se po sobi….use je izgleda, da na svojem mestu….razen….moja postelja….
Pobrskam po spominu in se poskušam spomniti, če sem jaz premaknila posteljo…in zaenkrat sem prepričana, da je nisem….kdo pa jo je potem??...samo 2 osebka sta možna…Bill in Tom….in zakaj bi onadva kakorkoli prestavljala mojo posteljo???
V glavo mi švigne misel, da je bilo pod posteljo kar nekaj pomembnih stvari…kot naprimer moj dnevnik….in v njem moje priznanje ter Alexova kuverta….šit….
Pogledam pod posteljo…pod katero ni čisto nič…NI mojega dnevnika!!...kako je možno, da ga ni??...kako….???
“Iščeš tole??”…zaslišim zelo znan glas in korake, ki se mi približujejo….zavzdihnem in se počasi obrnem proti Billu…vstanem in se zazrem v njegove oči…v oči v katerih ni…nič….
Po vsem tem bi lahko izražale vsaj kakšno jezo ali pa razočaranje..vendar čisto brezbrižno strmijo vame….
“Ja…ampak lahko pojasnim….”….se takoj začnem opravičevati saj sem prepričana, da je prebral vsaj delček tega dnevnika…zakaj bi ga sicer imel??....
Bill zmaje z glavo… “Jaz ne potrebujem pojasnil…prepričan pa sem, da to potrebuješ ti…pridi…”…nakaže mi z roko naj mu sledim….odpravim se za njim…v dnevno sobo…kjer sedi Tom…???...tudi on ve za moje načrte??....kaj za vraga se dogaja tukaj??...toliko vprašanj a zaenkrat še nobenih odgovorov….Bill se usede zraven Toma…jaz pa nasproti njiju…
Čim dlje stran…
Pogledam Toma in nato še Billa, ki mi pokima…kot, da pričakuje, da bom JAZ njima oziroma njemu postavljala vprašanja….tudi prav…
“Si prebral dnevnik??”…
“Nisem ga potreboval…”…reče… odloži dnevnik na mizico in mi ga poda….začutim kako v tem momentu kar prebledim…
“Kako ne??...Bill mislim, da boš moral biti malo bolj natančen, ker ne dojamem niti ene same stvari….”….
“Pijačo??”…me vpraša Tom, in nakaže na mini barček v kotu, a ga le grdo pogledam saj je pijača nekaj kar v tem trenutku najmanj potrebujem….potrebujem odgovore!!!
“Beck…jaz ne morem biti še bolj jasen kot sem….saj TI točno veš zakaj si tukaj…No..pa, da začnemo lepo od začetka…razjasnimo zakaj si z nama??...”…vprašujoče me pogledata…on in Tom…jaz….jaz pa nevem kaj naj rečem saj počasi že začenjam sestavljati tole sestavljanko…
“No??”…
Vse svoje občutke…vsa svoja čustva do njiju potlačim globoko vase….jih zaklenem s ključkom in upam, da ga ne bom nikoli več našla…nasmehnem se in vstanem…sprehodim se do barčka saj bom za tole kar nameravam sigurno potrebovala požirek ali dva čiste vodke…natočim si vodko v kozarček in se obrnem nazaj k njima….
Na zdravje!!...si mislim in na eks izpijem iz kozarčka vse do zadnje kapljice….
“Prav imaš dragi Bill….ti izgleda, da veš zakaj sem tukaj celo bolje od mene!!...ampak jaz sem zaenkrat tukaj z vama le kot s prijateljema…in to je use…prepričana pa sem, da to ni to kar si hotel slišati ti…”….
“Moram priznati, da res ne….čeprav…natanko vem razlog našega srečanja nasploh….”…
…..
“Aham…hočeš moje priznanje??..tukaj ga imaš!!”…prazen kozarček spretno zavrtim med prsti in ga z vso močjo vržem v njiju…. “Priznam, da….sem morilka in da najbrž nebi bil ne prvi ne zadnji, ki sem ga ubila…”…
“Zakaj si torej tako dolgo oklevala??...”…
“Hočeš vedeti zakaj??...res hočeš vedeti zakaj???....”…sem se zadrla nanj….v očeh sem začutila nabiranje solzic…nabiranje grenkobe, ki še zdaleč ni bila tako močna kot bolečina, ki sem jo čutila v srčku…..
“Ja…povej mi…ker si res želim slišati zakaj!!!”…
Zasmejim se in primem v roke kar celo steklenico vodke in naredim grenak požirek, ki se je v sekundi zažrl v moje grlo….
“Če bi sedaj rekla, da zato, ker sem si te grozno želela zlomiti….tebe in tvoje srce…bi se najbrž grdo zlagala….ampak…če smo že v krogu resnice…ti bom iskreno povedala, da….je odgovor na to vprašanje, da si mi prirasel k srcu…”….po licu mi je spolzela prva solzica…in prepričana sem bila, da sem že tako zabredla, da tako ali tako nima več veze, če mu povem resnico….ali pač??....
“Vidiš…to je moja druga napaka v moji karieri!!...moja druga prekleta napaka!!!....enkrat se mi je že zgodilo podobno….navezala sem se na nekoga, ki sploh ni bil vreden tega, ker je bil podel…s tabo je bilo drugače…zdel si se mi vreden….a izgleda, da me je moj instinkt že drugič pustil na cedilu….kill me!!!...everybody can make a mistake!!! Right??”….globoko sem zavzdihnila….oh kako prekleto dober občutek je nekomu priznati resnico….le, da sem tokrat res izbrala napačno osebo….
Usedla sem se na fotelj poleg njiju….
“Kako ganljivo!!....veš…človek ob taki izpovedi celo pomisli na…

Poglavje 26: My Confessions!!! Part Two…

“Kako ganljivo!!....veš…človek ob taki izpovedi celo pomisli na iskrenost čeprav natanko ve, da morilci v sebi nimajo niti kančka obžalovanja…sočutja….”…Bill zmaje z glavo in začne brskati po žepih svoje usnjene jakne…na plan privleče svoj mobitel….odloži ga na mizico…
“Ti je tale številka kaj znana??”…me vpraša in pomigne na telefon….živčno si začnem gristi spodnjo ustnico….razmišljala sem o tem kaj za vraga še hoče od mene, če je že dobil moje priznanje??
Z roko sežem po telefonu in…na enkrančku zagledam zelo znano številko…kje jo je dobil??...to je Alexova številka!!!...kako je to možno??...
Dvignem pogled in preučujem Billov zadovoljni obraz…
“NE…ne poznam te številke….”…rečem ..odložim telefon na mizico in počakam na njegov odziv…
“O. Si prepričana??...še enkrat jo poglej…”…spet pomigne na telefon…in tale trapasta igrica mi je vedno manj ušeč saj odkrivam vedno več…
Narahlo se nagnem naprej in navidezno še enkrat preverim cifro na zaslonu telefona…odkimam….
“Mogoče bi ti glas tega osebka refreširal spomin…”….Bill seže po telefonu, ko ga ustavim… “Ne!!”… morala sem ga….Alex bi me ubil, če bi izvedel za tole….
“O. Zakaj pa ne??...”…vpraša Bill in nedolžno skomigne z rameni….
“Zato, ker mi nebi ravno koristilo, če bi Alex izvedel za vse to..”….
“Vem….prekršila si pravilo številkaa…mislm, da 1 in 2??....”…
“Ja…”…rečem in prikimam nato pa se zdrznem….zavrtim film za nekaj sekund nazaj…pravilo številka 1 pravi, da se ne smeš na nikakršen način zapletati z žrtvami…pravilo številka 2 pa, da pod nobenim pogojem ne smeš izdati informacij…ampak…kako Bill ve za to??...
“Najbrž se sprašuješ od kje vem za ta pravila??”….pokimam…
“In najbrž te zanima kdo je naročil moj umor??”….kot že neštetokrat danes me Bill posmehljivo pogleda in se nasmehne kot, da je vse uredu…kot, da se nebi zgodilo nič…kot, da smo trenutno na popoldanskem čajčku….
“Jaz….”…
“Kaj ti??”….
“Jaz sem naročil SVOJ umor…”…Bill mi veselo pomežikne..dvigne roke in jih spusti vznak….in pri vsej tej zmedi nikakor ne morem dojeti zakaj je tako vesel….zakaj za vraga mi končno ne pove kaj bi rad od mene??...kaj mi hoče sploh s tem vsem povedati??
“Me veseli, da to vem…ampak še vedno nevem zakaj mi vse to pripoveduješ…”…
“Zakaj draga moja…pa boš morala ugotoviti sama…”…
“Kaj pa če ne??...kaj pa če me tale uganka niti malo ne zanima??...čisto useeno mi je kdo je naročil umor….ampak mislim pa, da če si že tako zelo želiš umreti bi si lahko preprosto zavezal vrv okoli vratu in se spustil s Kipa Svobode…veš samo malo domišljije moraš uporabiti…”…se nasmehnem in mu pomežiknem….če je že on tako srečen ni razloga zakaj jaz nebi bila….
“Ne ne ne…take stvari niso čisto nič zanimive…to me ne zabava…zabavaš pa me predvsem ti, ker preprosto ne želiš uvideti resnice ali pa je ne vidiš….veš…to je lahko velik problem….”….Bill vstane in se usede čisto zraven mene…objame me okrog ramen….
“Ampak…ker sva midva že velika prijatelja…ti bom malo pomagal….Alex je moj najboljši prijatelj….poznava se že tako rekoč celo življenje…veš..veliko mi je pripovedoval o tebi…”…začutim, da prebledim kot stena…da se mi srce še v istem trenutku ustavi….naježi se mi koža…zavre mi kri!!!...vsi občutki mi udarijo naravnost v glavo potem, ko kočno dojamem njegove besede..skočim pokonci in se otresem njegovih rok..njegovega prekletega objema….
Nekaj časa stojim na mestu..razmišljam…
“zakaj lažeš??”…ga končno nejeverno uprašam…nekako sem upala, da bo sedaj zinil, da je bila vse skupaj le ena velika brezvezna šala…
“Saj ne lažem…lahko ti pokažem slike iz najinega otroštva…naštejem stvari, ki jih ima on rad…”
“Torej…je bilo vse skupaj ena velika laž?? Najino prijateljstvo??”…S prstom pokažem nase in nanj…nato nadaljujem…
“In..midva…”…zopet s prstom pokažem nase…le da tokrat ne tudi na Billa…pač pa na Toma…
“Prav. Bom prenesla…”…Obrnem se in se napotim po stopnicah v zgornje nadstropje..a nekaj mi še vedno ne da miru…stečem nazaj v dnevno sobo…
 Vidim, da še vedno ne razumeš usega. Malo razmisli. Ti ne bi škodilo.”…Billa je v tem trenutku rešil zvonec…pri vratih….če nebi prekinil tega pogovora bi Billu sigurno prisolila kakšno krepko okoli ušes zaradi žaljenja…za koga se pa ima??
“Uf. Je že tukaj…”…veselo poskoči Bill..me prime za roko in odvleče do vrat….

Poglavje 27: Težka noč..?

“Uf. Je že tukaj…”…veselo poskoči Bill..me prime za roko in odvleče do vrat….
“Dober dan.”..reče Bill osebku, ki stoji pred vrati….bolj natančno…policistu?? Počakaj..je to kakšna šala???
“Tukaj jo imate!! Res sem jo že težko krotil!! Prišli ste v zadnji sekundi…”…obupano reče Bill in me močno potisne proti policistu…
“Aretirani ste zaradi suma načrtovanega poskusa umora. Kakršnokoli vašo izjavo lahko uporabimo proti vam….”..je govoril policist medtem, ko mi je na roke natikal lisice…sploh še nisem dojela kaj dejansko se mi dogaja….pogledala sem proti Billu, ki se mi je predrzno nasmihal….
Preklinjam dan, ko sva se spoznala….
“Še se bova videla…”….sem mu izrekla z grozečim izrazom na obrazu, ko sem odhajala v spremstvu polcista…hotela sem ostati trdna…
In nekako mi je to uspevalo…dokler se nisem dokončno zlomila na policijski postaji v centru mesta….

****
Policist me je zaničevalno potisnil v zaporniško celico in jo skrbno zaklenil…namenil mi ni niti enega samega pogleda…kot, da sem neka smet…joj..kako sovražim take občutke..kako sovražim Billa….in Toma…
Kako sem jima lahko nasedla??...tako naivna sem bila…
Sesedla sem se ob steno in si obraz prekrila z dlanmi…solzam sem prepustila prosto pot…pa kaj….vsak ima kdaj pa kdaj šibke trenutke…vsakemu se kaj takega zgodi…še posebno, če te izda nekdo, ki mi skoraj zaupaš…
Zakaj me je to tako prizadelo???
Pa saj mi Bill ni nič pomenil….Ja no…za Toma ne morem trditi isto…ampak…kakorkoli obrnem zadevo….onedva sta izdajalca…ne jaz….no mogoče malo….po današnjem dnevu sem bila namreč trdno določena, da naloge ne bom izpolnila…bila sem se pripravljena prepustiti na nemilost Alexu…
Pa se je zgodilo tole…
Začela sem povezovati dogodke…
Bill…Alex..številka…dnevnik in na koncu še aretacija za katero imajo več kot dovolj dokazov….ne morem zanikati, da je dnevnik moj…ker bi raznorazni testi tako ali tako pokazali, da je pisava moja….samo moja….
Joj…obupana sem…
Pa še stvari ne dojamem povsem….Kaj za vraga se dogaja??? Zakaj bi Bill hotel, da pristanem za zapahi??? Kaj bi imel od tega?? Nič….en sam klinčevi NIČ!!!
Jezno udarim po rešetkah celice…šele čez nekaj sekund se začnem zavedati, da sem mogoče udarila malo premočno….
Na zunanji strani dlani uzrem bleščeče kapljice krvi…obupano si jih otrem z majico….k vragu pa še z lepoto in čistočo….

***

“Obisk!!!”…se zadere policist…z nečem potolče po rešetkah ter me s tem na zelo nesramen način zbudi…malo je manjkalo pa bi se mu zahvalila za prečudovito budnico…
Poberem se s tal in policistu sledim iz celice v nek prostor, ki najbrž služi obiskom…
Odpelje me do mize za katero sedi nihče drug kot moj najdražji prijatelj Bill…..
“Hello ther…”..reče Bill s svojo polomljeno angleščino….
“Reče se Hello There ti retardirani žužek….”..ga rahlo sarkastično pozdravim in se usedem na stol poleg njega…
“Torej…čemu se je Vaše Visočanstvo odločilo priti k meni na obisk??”….
“Prišel sem pogledati kako se počutiš…” se zasmeji Bill in mi pomežikne….
“Nikoli več ne naredi česa podobnega temu mežiku Bill..izpadeš pedersko….”…grdo me pogleda a se ne zmeni za moje besede…
“Torej..si že prišla do kakršnegakoli zaključka ali mogoče potrebuješ malo pomoči??”…
“Hm…naj pomislim…tvoje pomoči sem se predolgo oklepala pa poglej kje sem pristala..mislim, da bom sama razčistila pri sebi tole zadevo….bi mogoče sedaj rad še kaj od mene??”…rečem in počasi vstanem a me Bill že naslednjo sekundo potisne nazaj k stolu….
“Sedi…”…izdavi z svojim “normalnim” glasom….
“Super…sedaj se počutim kot tvoj pes…”…zavijem z očmi in se razgledujem po sobi….izbiram besede….tiste prave….saj imam občutek, da si z Billom še nisva povedala usega….
“Torej…ti in Alex..se poznata že celo življenje…?”
“Aham….”
“Najboljša prijatelja sta…”
“Aham…”
“TI si naročil svoj lasten umor….kar mi ne gre v glavo…”
“Ja saj…”
“Počakaj, da končam….”…ga prekinem in zrem v neko točko na sosednji mizi…
“Se me je torej Alex hotel znebiti?? Mislim, da ti ne bi imel kaj dosti koristi, če bi jaz ostala zaprta…”
….
Tokrat Bill ni dahnil niti usodnega “aham”….pač pa je nemirno opazoval mene…ni bil tak kot prejšnji večer…zopet je bil Bill…tak kot vedno..kot, da se nebi zgodilo nič od tega kar se je odvijalo zvečer….
“Zakaj nič ne rečeš?? Torej…imam prav?? Alex se je odločil, da se me bo znebil….vidva sta skovala načrt…poskrbela, da sva se midva spoznala…navezal si stik…me povabil na pijačo…mi malo pihal na dušo..me pripeljal na Bahame in poslal za zapahe…čudovito…sem mogoče kaj izpustila??”….
“Ne…”potiho zašepeta Bill in vstane..ne da bi me pogledal se obrne in se napoti proti vratom…
“Počakaj…”..vzkliknem…”Sedi…”…rečem in nakažem na stol…vračam dobljeno bejbi…
“No..ker sta vidva tako dobra prijatelja…lahko predvidevam, da veš zakaj se me je Alex hotel znebiti..??”
“Ja…”…

Poglavje 28: Nepričakovana nova mora…


“Torej…zakaj se me je hotel znebiti??”…sem vrtala z vprašanji v Billa….hotela sem odgovore!!! Ne pa sam izmomljane besedice kot so aham in ja in ne…
“Nevem, če ti lahko povem…”….
“Kako neveš?? Bill…pri priči mi povej use kar veš!!! Sicer bom naredila še kaj škode!!! Ne pozabi, da sem že tako ali tako obsojena na ječo!!!”…sem zavreščala nanj in z pestmi jezno udarila ob mizico…videla sem kako se je Bill zdrznil…
“Obiskov je konec…” sem zaslišala zoprn glas paznika, ki me je ob teh besedah prijel in mi na roke nataknil lisice…
“Se vidiva na sojenju…pa le glej, da ne boš povedal preveč resnice…”..sem še siknila in nato brez pozdrava z paznikom odcepljala do zaporniške celice…
Sesedla sem se na tako imenovano posteljo…
Kako bi lahko sojenje obrnila sebi v prid??? Laži mi nebi kaj dosti pomagale…glede na to da imajo kar nekaj trdnih dokazov proti meni…


*** [Dan sojenja]

“Obtožena naj vstane!!!”…je izrekel sodnik kmalu po tem, ko smo se usi zbrali v veliki sodni dvorani….
“Tožilec ima besedo…”…je še rekel in nakazal na Billovega odvetnika…
“Gospodična Annabeth Briele je obtožena zaradi suma načrtovanega poskusa umora, ki pa ga ni izvedla, saj je njena tako imenovana žrtev Bill Kaulitz to pravočasno izvedela. Obtožena naj bi bila poklicna morilka že nekaj časa…vendar tega ne moremo potrditi saj nimamo ustreznih dokazov….”…Billov odvetnik je utihnil…pobrskal med svojimi papirji in nadaljeval..
“Sedaj pa kličem prvo pričo…Billa Kaulitza…”…pogledala sem v Billovo smer…najina pogleda sta se srečala….vstal je…in se usedel na prostor za priče…sledila je prisega, da bo govoril resnico in zares samo resnico….
Me zanima če ve kaj je resnica….
“Nam lahko opišete vaš odnos z Gospodično Annabeth Briele? Kako sta se spoznala?”…je Billa zadovoljno vprašal njegov odvetnik…izgleda, da je trdno prepričan v svojo zmago….
“Seveda…spoznala sva se po naključju…v Hamburgu…ko je delala v kozmetičnem salonu v katerega običajno zahajam…nekajkrat sva se srečala..povabila me je na pijačo….”…kakšna laž…sploh ga nisem povabila na pijačo…
“Počakajte!! Lahko spremenite mojo izjavo??” je kar naenkrat vzkliknil Bill…začudeno sem ga pogledala…spet je začel…
“Povabil sem jo na pijačo….Jaz sem jo povabil!!Nato sva se nekajkrat dobila…dokler ni bila v rahli stiski in je potrebovala prenočišče…ponudil sem ji ga..vendar takrat še nisem poznal njenega načrta…”…odkašljal se je… “Venomer je bila prijazna z mano..mislil sem, da sem ji ušeč…vendar temu ni bilo tako, saj se je na skrivaj dobivala z mojim bratom…kmalu zatem sem jo povabil na Bahame…in tam sem odkril njen načrt, ko sem čisto po naključju našel njen dnevnik…in neko stekleničko z sumljivo vsebino….”..Bill je proti koncu govoril vedno tišje…upam, da mu bo nekoč žal za te izjave….
“In tukaj imamo dokaze…dnevnik in steklenička z sumljivo vsebino…poslali smo jo na analizo…”…je Billa dopolnil njegov odvetnik in sodniku predložil dokaze….ta si jih je skrbno ogledal…
“Kaj so pokazali izvidi??”…je vprašal laboratorijskega izvedenca, ki je stal poleg njega…
“Izvidi so nam dali informacijo, da je bil v tisti steklenički smrtonosni strup..imenovani “Sweet poison”…pisava pa je tudi njena….”….
Sodnik se je zamislil in prelistal dnevnik…prebral je nekaj stavkov…
“Bill mora popiti le nekaj kapljic Sweet poison-a pa bo že brezskrbno zaspal za vedno…
edino kar je zaupano meni je to, da moram temu osebku končati življenje…” je citiral moje besede….le kaj me je pičilo, da sem sploh začela pisati dnevnik?? Z njimi je tako ali tako vedno sam hudič…
“Ima obtožena kaj povedati v svoj zagovor??”..me je vprašal in vprašujoče pogledal…
Pokimala sem….nekaj še moram povedati….nekaj kar ni bilo omenjeno…no vsaj ne v pravem smislu…
Moj odvetnik me je prjel za roko in čudno pogledal….zašepetala sem mu naj vse prepusti meni in naj mi ne zastavlja vprašanj…
Stopila sem do prostora za priče..prisegla sem, da bom govorila resnico in se usedla na stol….
Čutila sem radovedne poglede ljudi na sebi…vsi so pričakovali nekakšen jezen izliv…nekakšne grožnje….škoda, da jih ne bodo dobili…
“Vse kar je povedal Bill Kaulitz je resnica….” Sem zaslišala svoj glas….in takoj za tem še presenečene vdihe in momljanje….nastal je nemir v dvorani…moj odvetnik pa se je samo držal za glavo…
“Tišina!!” je jezno zavpil sodnik in potolkel s svojim kladivcem…takoj se je po dvorani razlegla tišina…sodnik me je pogledal češ naj nadaljujem…
“Spoznala sva se tako kot je opisal..nekajkrat sva šla ven…ponudil mi je prenočišče…me povabil na Bahame in tam izvedel za moj načrt…načrt, ki ga nisem nameravala izvršiti…zdel se mi je preveč krut..nikakor nisem mogla razumeti zakaj bi nekdo hotel, da tako nežen moški kot je Bill umre…kmalu za tem mi je Bill osebno priznal, da ve kdo je naročil njegov umor…povedal mi je, da je to storil on sam…”…hotela sem nadaljevati a me je Billov odvetnik prekinil…
“Obtožena za to nima nikakršnih dokazov!!!” reče sodniku, ki takoj za tem odkima…
“Naj slišimo njeno plat zgodbe…bomo potem razpravljali o dokazih…nadaljujte gospodična…”…
Odkašljala sem se in nadaljevala…odločena sem bila ,da bom povedala samo resnico…nobenih laži več….
“Priznal mi je, da jo umor naročil ON sam….nisem ga poznala dobro…zato tudi nisem vedela zakaj bi to storil…kmalu sem prišla do zaključka, da Bill Kaulitz pozna mojega šefa…Alexa…poznata se tako rekoč že celo življenje…Bill mi je povedal tudi, da se me je Alex hotel znebiti..vendar za to še nimam nobenih dokazov…in sedaj imate tudi moje priznanje…bila sem morilka….vendar samo vajenka….Alex je opravljal dela namesto mene…Billa nisem nameravala ubiti kljub strahu, ki ga čutim do Alexa in njegove agresije….sedaj sem prepuščena vam na nemilost….”….končala sem s svojo platjo…v dvorani je vladal mir…in prisežem, da sem lahko slišala vrtenje koleščkov v glavi Billovega odvetnika…ker mi ni nihče zastavil naslednjega vprašanja sem se vrnila na svoje mesto obtoženke….
“Khm…sojenje se bo nadaljevalo čez 30 minut….takrat bo porota razglasila svoje odločitve o usodi Gospodične Annabeth….” Se je odkašljal sodnik in vstal..zapustil je dvorano…
Mučenja je konec…za nekaj časa…opravila sem svoje…sedaj lahko samo upam na manjšo kazen….
Le kaj se bodo odločili???

Poglavje 29:

Vsi smo morali zapustiti dvorano…mene pa so odpeljali proti zaporniški celici….
Preden sem izginila skozi vrata sem uzrla še Billov skesani pogled…kako dobro igra!! Njemu ne more biti žal…preprosto ne…kaj use mi je naredil!!! Pa še lagal se je na sojenju…
Vse se mu bo nekoč vrnilo…

*** [čez 30 minut]

“Začelo se bo sojenje…”..je končno naznanil paznik, ki naj bi me odpeljal do sodne dvorane….spodbudno se mi je nasmehnil..no ja..vsaj nekdo, ki ne ravna z mano kot z smetjo….

“Sedite…pričelo se bo dokončno sojenje in izrek kazni ali pa oprostitev…”..je glasno rekel sodnik in pomiril občinstvo…
A nekaj mi ni dalo miru…morala sem se obrniti saj je nekdo vztrajno z očmi vrtal vame…obrnila sem se…in v zadnji vrsti zagledala nekoga…in le-ta je bil Alex!!! Kako si drzne priti sem?? Po vsem kar mi je naredil….
Zaradi razburjenja sem preslišala nekaj besed Billovega odvetnika..a sem se zdrznila, ko sem zaslišala, da so poklicali novo pričo….
“…kličem novo in zadnjo pričo, ki se je pojavila v zadnjem trenutku. Christian Dieter stopite prosim v prostor za priče.”..Kaj?? Kdo za vraga je pa to?? Še poznam ga ne…
Ozrla sem se po dvorani upajoč, da bi videla kdo je ta Christian.
…
O moj bog. Kako?? Christian Dieter je Alex??
Kako je to možno?? Mi je povrhu usega lagal še o svojem imenu??? Kaj se gre??
Po prisegi, da bo govoril resnico ga je z vprašanji takoj napadel Billov odvetnik…
“Poznate to dekle po imenu Annabeth Briele??”…
“Ja…”
“Kako ste jo spoznali??” je še naprej vrtal odvetnik….
“Spoznal sem jo, ko je umrl moj brat…in ONA ga je ubila!!! Morilka!!!”…nemir se je razširil po ozračju dvorane..vsi so šepetali…ni treba ugibati o čem so razpravljali…
“TIŠINA!!” se je takoj zadrl sodnik in se srepo zazrl v množico….pokimal je Alexu oz Christianu naj nadaljuje….
“Po čudnem naključju sem izvedel, da je ona morilka mojega brata….”…
“Nam lahko definirate to čudno naključje?? Kako je ime vašemu bratu???” Čudno naključje?? Nikoli nisem še nikogar ubila!! O čem govori???
“Mojemu bratu dvojčku je ime Alex…umorjen je bil 2 leti nazaj…ONA je poznala Alexa…v svoji izjavi je povedala, da je ON njen šef..kar je nemogoče…saj je mrtev!!! In kot je videti povrhu usega Annabeth še laže!!!!” poudaril je zadnje besede in pri tem srepo buljil vame….
Ničesar več ne razumem!!! Je to nekakšna igrica ali je imel Alex celo brata dvojčka??? Zakaj jaz nevem ničesar o tem???
Začenja se me lotevati TMI….[to much informations…]
Zmedena postajam..vse v glavi se mi že vrti….
Spoznal sem jo, ko je umrl moj brat…in ONA ga je ubila!!!
Mojemu bratu dvojčku je ime Alex…
umorjen je bil 2 leti nazaj…
“Čudno naključje je bilo to, da sem en mesec po pogrebu našel Alexovo pismo…v katerem je napisal, da bo za njegov konec poskrbela ONA…dokaz je pismo”…je izrekel Christian z obupanim glaskom in malo je manjkalo pa bi še zaihtel…pismo je položil na sodnikovo mizo…
Pa saj to ne more biti res…
Alex mrtev?? Pa kako??? Zakaj naj bi jaz poskrbela za njegovo smrt?? Navsezadnje sem ga imela za prijatelja!! Tukaj nekaj ni uredu…
“Hvala…lahko se vrnete na vaš sedež gospod Dieter…” mu je rekel sodnik in globoko vdihnil….
“Torej…imate mogoče kaj za pripomniti gospodična Annabeth??”…kaj naj rečem?? Če bi zanikala Christianovo izjavo bi s tem zadevo le poslabšala….pa še PISMO obstaja??!! Le kaj piše v njem??
“Ne…”…odgovorim na sodnikovo vprašanje…le-ta skomigne z rameni in na hitro preleti pismo…dvigne desno obrv in pismo brez zanimanja poda naprej do članov porote…
Ti si izgleda da poskušajo vsako besedico vtisniti v spomin saj preteče kar nekaj časa preden dvignejo svoje bistre glavice in sodniku pošljejo svojo odločitev…
“Torej….Člani porote so se odločili, da je obtožena Annabeth Briele……..

Poglavje 30:

“Torej..člani porote so se odločili, da je obtožena Annabeth Briele kriva…prisodili so ji 5 let zapora…s tem, da je vse odvisno od obnašanja v tem času…po 3h letih in pol lahko zaprosi za pogojno izpustitev….obtožena bo preživljala kazen v glavnem zaporu v Nemčiji. Sojenje je končano”….je sodnik prebral besede, ki si jih danes nisem želela slišati….prijela sem se za glavo…in malo je manjkalo, da bi začela od jeze lomiti stole…hotela sem ubiti Billa…in Alexa….in Christiana!!!
Ne zaslužita si živeti…
Tako kot si jaz ne zaslužim zapora!!!!
Vstala sem…in to sem poskušala narediti kar se da ponosno…ne bodo me zlomili…
Pogledala sem Billa…ni bilo videti, da mu je sedaj žal…prepozno…
Pogledala sem Christiana…bil je videti jezen…kar naj bo…
Vrnila bom vsakemu od njih vsak delček mojega trpljenja…vsako solzo…in vsako ponižanje..in tokrat mislim resno…
Paznik me je odpeljal nazaj do moje celice…odstranil mi je lisice in trdno zaklenil vrata…
“Sori punči…takšna lepota pa takšno zlo…kakorkoli…jutri je premestitev…”…je rekel sočutno in narahlo skomignil z rameni….
“Odjebi..”…sem odrezavo odvrnila na njegovo sočutje…le kaj mi bo sočutje v taki situaciji?? Čisto nič mi ne pomaga….
Jutri grem nazaj v Nemčijo…Christian in Bill tudi verjetno…dobila sem idejo….
“Hej…lahko opravim klic’? Lepo prosim…poklicati moram svojo družino…”…sem zamoledovala in proseče pogledala paznika….joj..zakaj sem bila prej tako nesramna….
“In zakaj bi ti to dovolil??”…me je s prekrižanimi rokami vprašujoče pogledal..
“Moram obvestiti svojo družino..nič še ne vedo…”…
“Prav..imaš 5 minut…”…je rekel…prečekiral, če naju kdo opazuje in odklenil celico…zopet mi je nataknil nadležne lisice…odpeljal me je do telefonske govorilnice…
“Na hitro opravi…”..je še dodal in se pomaknil malo stran od mene….
Zavrtela sem številko osebe, ki bi mi lahko naredila eno veliko uslugo….in ta oseba je bil Aaron…moj prijatelj…ki sem ga spoznala ubistvu preko Alexa…mogoče mi bo pomagal…
“Aaron??”…
“Ja kdo je to??”
“Annabeth…Becky?? Se me še spomniš??”…
“Seveda…le kako bi te lahko pozabil…kako si??”…
“Poglej..lahko preskočiva ta del o počutju?? Malo se mi mudi…”
“Seveda…kaj pa je??”…
“Aaron…je imel Alex kakšnega brata??”…
“….”
“Aaron?? Moraš mi povedati…”
“Ja…imel je…dvojčka ubistvu…”…
“Šit…”
“Zakaj?? Kaj se dogaja??”…
“Je alex mrtev??”…
“…”
“Prosim Aaron…pomagaj mi!!!”
“Ja…umrl je…”…
“Christian je Alexov dvojček..in zakaj Christian misli, da sem ga jaz ubila??”
“…”…
“No..??”
“Zato, ker je bil Alex tvoja naloga..le da ti tega nisi vedela…”…
“Kaj??”…
“Alex…je hotel končati svoje življenje…iz razlogov, ki niso znani nobenemu…Ni hotel narediti samomora…to vem…zato je rekel tebi…le da o sebi ni govoril kot o žrtvi pač pa si je izmislil nekoga drugega…”…
“Torej..to pomeni, da sem JAZ ubila Alexa??”
“Ja…in zakaj kar naenkrat toliko vprašanj?? Kako si sploh prišla do tega??”…
“Aaron..v zaporu sem…jutri me premestijo v glavni zapor v Nemčiji…in trenutno res nimam časa za razlaganje…pridi jutri k meni…imam še nekaj vprašanj zate…”…
“Ojej…vidim, da je res kriza..okej…se vidiva jutri…”…
“Hvala ti..”..
“Ne zahvaljuj se..saj nisem še nič naredil…”…

Odložila sem slušalko…
Zakaj so vsi vedeli več od mene?? Ubila sem Alexa?? Kako je možno, da mi je to tako gladko prekril?? Sploh nisem vedela, da je mrtev…to ne more biti res…to se ne more dogajati meni…

Poglavje 31:

Stopila sem iz kombija….pred mano se je narisala ena ogromna stavba okoli katere se je vila visoka ograja….to je torej zapor v katerem bom preživela toliko časa….
Opazovala sem ženske na dvorišču…vse njihove oči so bile uprte vame…super..počutim se kot riba na kopnem…
“Hodi…”…mi je ukazal nič kaj prijazni paznik…policaj…ali karkoli je že bil…vidim, da so tukaj navajeni na grobost saj me je tip močno prijel za roko in začel vleči proti stavbi…
Peljal me je v notranjost…dali so mi njihovo obleko…s tem, da sem morala pri njih pustiti vse svoje stvari….
Tip mi je kasneje še pokazal mojo celico in se ob omembi nekega imena, najbrž moje sostanovalke če lahko temu tako rečem, posmehljivo narežal…oh ja..to se ne bo dobro končalo…
“Videla si svoj brlog…sedaj pa marš ven na dvorišče…sicer pa ti odmora tako ali tako ni več veliko ostalo…”..je porogljivo rekel in me pahnil na dvorišče…
In spet smo na istem…vsa živa bitja v oddaljenosti 1ga kilometra so buljila vame…
Opazila sem, da se mi je začela približevati gruča žensk, ki so delovale grozno nasilne…
“Toreeej…kaj pa takšna barbika kot si ti počne na takem mestu kot je tole??? Ha?? So te obsodili, da si pohodila kakšno rožico??”…temu je sledil glasen in nekoliko prisiljen smeh..meni ni bilo do smeha…pa še slab vic je povedala….
“Pravzaprav ne…jaz ne taptam rož..teptam izmečke kot si ti…”…zavila sem z očmi in hotela iti mimo njih…a mi glavna izmed njih tega ni dovoljevala…
“Ponovi, če si upaš..:”…je siknila skozi zobe….
“Prav…izmeček si….spravljaš se na sebi khm..kar precej manjše…”..sem iztisnila iz sebe in pokazala na njeno velikost..ni bila ravno suhcena…
Še vedno sem jo gledala v oči..in njen obraz je postajal kar precej rdeč..verjetno, da od jeze…
“Poslušaj…”… “Tukaj…” “Sem glavna JAZ…” je govorila medtem, ko me je z rokami odrivala proti ograji… “In zato tukaj veljajo MOJA pravila….”..z hrbtom sem zadela ob ograjo…roke je pritisnila na moj vrat…
“Kaj se greš?? Pusti jo…si zmešana Eleonora??”…je siknila ženska, ki me je hvalabogu rešila…odrinila je tole Eleonoro in se postavila pred mene…
“Ne vtikaj se Andrea…drugače ti bo žal..”…
“Ne grozi mi…dobro veš, da se nebi dobro končalo…in če te vidim še kdaj v bližini NJE ti obljubljam vojno….”…
“Vojno??”…je posmehljivo rekla Eleonora in s tem spet sprožila naval smeha pri njenih prijateljicah…. “Bejbi..ti meni ne predstavljaš nobene vojne…”…Eleonora je svoj obraz približala Andreinemu in privzdignila desno obrv…
Takrat se je okoli nas zbrala še ena dosti večja skupina žensk…predvidevam, da je bila to Andreina skupinica…Eleonora se je ozrla in vidno pokimala…
“Tudi prav…za zdaj se umikam…”…je siknila..pomahala z roko pred Andreo in z svojo skupino odfrčala stran…oddahnila sem si…
“Kaj ti je?? Izogibati bi se morala Eleonore ne pa, da jo izzivaš!!!”..mi je jezno rekla Andrea…povesila sem pogled..nisem vedela kaj naj ji sploh rečem…
“Že uredu..zapomni si, da se z njo ni dobro kregati..sicer pa…dobro si jo utišala..”..se je zasmejala in mi pomežiknila…
“Jaz sem Andrea…Tistale, ki ti je prej težila je Eleonora….tole pa je moja skupina…pri nas boš vedno dobrodošla…”..je rekla in nakazala na sebe in svoje prijateljice..
“Jaz sem Annabeth…ubistvu Becky..me je veselilo…”…sem Andrei podala roko…
“Enako…” je rekla in mi segla v roko…
“Aja pa hvala, ker si me..nekako rešila…”…
“Ni za kaj…vedno pomagam novinkam….”….pokimala sem ji…zmotil nas je glas paznika…
“Brielova..obisk…”..obisk imam?? Upam, da je Aaron…hočem videti kakšen poznan obraz..tukaj mi postaja srhljivo…

“Aarooon!!”…sem zacvilila in se mu obesila okrog vratu….po 5 minutah ga še nisem spustila zato me je malo podražil…kot je v njegovi navadi…
“Vidim, da so te res spravili na rob obupa bejbi…”..
“Ne sprašuj..”…sem mu odgovorila in se usedla na klopco…
“Torej..kaj bo dobrega??”…je vprašal…
“Dobrega??” Aaron..poglej kje sem…nič ne bo dobrega…kvečjemu slabo…včeraj sem izvedela, da je imel Alex dvojčka…ki me je spravil za zapahe….”
“Počakaj...Christian je kriv, da si ti tukaj??”…
“Ja!!! Podtaknil mi je…dal mi je neko nalogo…ubiti bi morala Billa…pa se je vse zapletlo…”
“Aha…zapletlo?? To pomeni, da ti je postal všeč??”..
“Ja no..nekako sva se spoprijateljila…njegov brat…dvojček mi je bil dejansko všeč…pa je bilo le vse del načrta nažalost…”…
“Krut udarec.. Koliko let si sploh dobila??”
“3 in pol..potem lahko zaprosim za pogojno izpustitev…”
“Uf…dolgo obdobje…in kaj nameravaš??”…
“Imam načrt..”…sem potiho rekla in se sklonila bližje k njemu…
“Ja??”…je z zanimanjem vprašal…
“Ubistvu…je vse nekako odvisno od tebe…nihče ne sme izvedeti, da si bil tukaj…kajti imam nalogo zate…”..
“Ja??”

Poglavje 32:

ČEZ 3 LETA IN POL….

No tukaj sem…3 leta in pol so počasi minevala…ampak preživela sem jih…to je glavno..nabirala sem si moči za svoj načrt…na srečo je sodnik odobril mojo prošnjo za pogojno izpustitev in prisežem, da tukaj nebi zdržala niti minute več…
Torej…ravnokar izstopam iz pekla…točno to je bil zame zapor…na koncu sploh nisem več štela udarcev, ki sem jih dobivala..bilo je..grozno….

“Aaron!! Komaj sem čakala ta dan..!!” sem vzkliknila, ko je Aaron izstopil iz svojega avtomobila..objela sem ga…
“Torej..kako se počutiš??”
“Čudovito!! Končno spet na prostosti..lepo je videti svet…tokrat v nekoliko drugačni luči…”..Aaron se je zasmejal in me ponovno objel…zavrtel me je v zraku…
“No vidiš..se je splačalo potrpeti??”..
“Ja in ne…”…sem skomignila z rameni…
“Torej..imaš informacije za katere sem te prosila??”…
“Seveda…” je rekel in potrepljal svoj žep…pokimala sem…
“Greva?? Rezerviral sem ti hotelsko sobo v bližini mojega doma…”…
“Ja seveda…hvala..”…odpravila sva se proti avtomobilu…vožnjo sva preživela v tišini..jaz sem opazovala okolico, ki je nisem videla že kar nekaj časa…Aaron pa je le tiho vozil..najbrž je vedel o čem razmišljam in ni hotel zmotiti magične idile…
“Tukaj sva..”..je potiho rekel čez čas in izstopila sva iz avta…šla sva do recepcije in prevzela ključ…
“Soba 666…”…je nasmejano rekel Aaron…že vem zakaj…v tej sobi se bodo dogajale velike reči…če bo šlo vse po sreči seveda…
Odpravila sva se v sobo…bila je ravno dovolj velika zame…za tako malo časa, ki ga še nameravam preživeti tukaj je bila ravno pravšnja….
“Si mi prinesel opremo??”…sem ga vprašala medtem, ko sem si ogledovala kopalnico…
“Ja..:”…je odgovoril in iz omare privlekel veliko potovalko…položil jo je na posteljo in na široko odprl…v njej se je lesketalo kar nekaj kovine…
“Orožje…metki…obleka..” sem govorila medtem, ko sem pregledovala kovino…”Je to vse??”…
“Ja. Khm Beck…si prepričana, da boš zmogla?? Mislim…res ne potrebuješ pomoči??”…me je nazauplivo vprašal in objel okrog ramen…deloval je malo zaskrbljeno…
“Prepričana prepričana…seveda….dovolj si mi že pomagal tako ali tako…sedaj samo potrebujem še obe lokaciji…”…
Pokimal je in mi dal listek z dvema naslovoma…in zraven vsakega je bilo napisano še ime….2 imena torej….
Christian. Bill.
“Hej mi lahko posodiš avto?? Za največ 2 dni…”…
“Ja…lahko…”…
“No še enkrat hvala…”…sem dodala …si na glavo poveznila kapo in si nataknila še sončna očala…navsezadnje moram poskrbeti, da me kdo od njiju ne prepozna…Aaronu sem pokimala in pomignila na vrata…pograbila sem torbo in se odpravila k avtu…
“Kje te odložim??” sem ga vprašala, ko sva se usedla v avto…
“Domov me pelji…saj še veš kje živim kajne??”
“Seveda kako bi lahko pozabila”…nasmehnila sem se mu in vžgala avto…
Odpeljala sva se…najprej sem Aarona odložila pri njemu doma nato pa se odpeljala do prvega naslova, ki je bil načečkan na listku….
Kje je že ta ulica?? Mislim, da nekje blizu Hanne…
Kako to, da Christian živi blizu Hanne?? U čem je sploh fora?? Bogve kaj se je dogajalo v teh treh letih, ko me ni bilo. No to nameravam izvedeti….
Odpeljala sem se na tisti naslov…prečekirala sem okolico…čisto zares je to Hannina ulica…
Pogledala sem proti njeni hiši pred katero je bil nastavljen ogromen znak…in na njem je pisalo… Naprodaj..? Hanna prodaja svojo hišo?? Zakaj le??
Ne ne. S tem se bom ubadala kasneje…Imam cilj, ki ga moram izpolniti…čimprej…bolje, da se zopet ne zmedem drugače bom spet končala na isti frekvenci….
V zaporu kje pa drugje…
Parkirala sem nasproti Christianove hiše…razmišljala sem o tem ali bi izstopila iz avta ali ne?? Kaj če me prepozna?? V takem primeru bi lahko pozabila na svoje načrte…
Ne ne. Bom raje ostala na varni razdalji…
Pogledala sem proti hiši pred katero je bil parkiran avto…črna Alfa Romeo z nemško registracijo…hiša je bila kar precej velika…na novo zgrajena ali pa prenovljena…
Zvečer skozi glavni vhod ne bom mogla….torej je edina rešitev stranski vhod…
Notri ne bo težko priti…edina težava so sosedje…
Še v istem trenutku me zmoti trkanje po šipi avtomobila…zdrznem se in rahlo poskočim…skozi okno se zazrem v oči nekoga, ki ga vidim prvič v življenju=P verjetno živi tukaj v bližini…
Odprla sem okno..
“Vam lahko kako pomagam??” me je pričel zasliševati ta moški…
“Ubistvu res…tod okoli naj bi se prodajala neka hiša..mogoče veste katera bi to lahko bila? Nikakor se ne znajdem v teh krajih..”…sem skomignila z rameni in se nasmehnila…
“Na pravi poti ste….tisto hišo prodaja neka mladenka…in je na koncu te ulice…tam kjer se blešči tisti ogromni rdeči napis..”… Pogledala sem v smeri na katero je nakazoval s prstom…poskušala sem izgledati veselo in kar se da presenečeno, da znaka nisem že prej opazila…
Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali do tega, da obvladam igranje in seveda prizore, ki so podobni temu…
“Oh. Najlepša hvala. Nasvidenje!!” sem še rekla poskočno in se nesumljivo odpeljala naprej…končno sem ga rešena…
In joj kako sovražim takšne soseske kjer vsak pozna vsakega in vse…v takem se ne moreš niti premakniti ne da bi te kdo videl!!! Kaj šele, da hočeš koga ubiti!! Ampak zdi se mi, da tako ali tako nimam izbire…
V predalu sem poiskala listek na katerem sta bila napisala naslova…prvega sem že prečekirala…sedaj mi je ostal samo še en.
“Bill Kaulitz. “..sem izrekla naglas. “Žal ti bo, da si se rodil. Prisežem.”.

Poglavje 33:

Avto sem tokrat parkirala blizu parka v centru Hamburga…imela sem malo drugačne načrte…recimo, da bom šla na sprehod po okolici…navsezadnje sem tukaj turistka kajne??
Pa še počakati moram, da se zvečeri..in potem me sam Satan ne ustavi…no. tako se samo reče. Vendar useeno mislim resno, da ne bom do nikogar zvečer čutila usmiljenja…tako kot se nihče ni usmilil mene se jaz ne bom njih….stresem z glavo in preženem stran vse misli na nocojšnji večer…
Ustavim se pred neko zakotno kavarnico…izgleda dokaj prazna in seveda poceni..točno to kar jaz potrebujem…
“Eno kavo z mlekom prosim!!”…takoj naročim natakarici in se usedem za mizo…
Na plan privlečem listek z Billovim naslovom…
“Mogoče veste kje je tale ulica??” vprašam natakarico, ko mi prinese naročeno…pokažem ji listek.
Iz žepa potegne očala in si jih natakne….usede se na stol zraven mene in pogleda listek…nekaj časa razmišlja…
“Ja. Mislim, da vem kje je…bolj na odmaknjenem delu mesta..na drugi strani…blizu policije ubistvu…”..reče in se široko nasmehne…iz drugega žepa potegne na plan škatlico cigaretov…
“Boš??”.
“Ne. Hvala. Ne kadim.”…hitro odklonim in skrnem požirek kave…ženska skomigne z rameni in takoj za tem vstane. Posveti se drugemu gostu…
Zopet se potopim v svoje misli…
Bill živi zraven policije…mi je lahko to v pomoč?? Ali mogoče v breme?? Nevem, nevem.

Plačam kavo in se odpravim…zunaj se je že mračilo. Popolno. Noč je bila temna, hladna…ravno prav, da si zbistrim misli…
Najprej sem šla do avta..preoblekla sem se v črna oblačila in vzela še vse potrebne stvari, ki so bile spravljene v torbi..na rokavice nisem pozabila..
Pripravljena in trdno odločena v svojo zmago sem odšla najprej do Christianove hiše..bližje je pa še menim, da mi mora najprej on plačati za vse trpljenje..

Ko sem prišla do njegove hiše sem se morala odločiti….ali bi bilo bolje, da grem skozi stranski vhod in ga presenetim?? Ali bi bilo mogoče bolje, da kar pozvonim pri vratih kot, da sem prišla na obisk k staremu prijatelju…? Kaj sedaj??
Ozrla sem se po soseski…hotela sem samo preveriti, če imam mogoče kakšno publiko….izgleda, da mi je ta noč naklonjena saj so bile vse hiše zagrnjene v temo…brez oklevanja sem pozvonila pri vratih…
Nekaj časa ni bilo nič..kot, da ni nikogar doma…nato pa so se končno zaslišali koraki…oseba, ki mi je odprla vrata je bila…
“Hanna??”…sem presenečeno vzkliknila in izbuljila oči…to me je zadelo kot strela z jasnega.
“Becky?? Kaj pa ti tukaj??”…je rekla veselo in me objela…
“Prišla sem k…”..
“Meni??”…me je veselo prekinila Hanna. In NE!! Nisem prišla k Hanni. Kaj za vraga dela ona v Christianovi hiši??
“Ubistvu ne…”..sem rekla potiho…Hanna me je čudno pogledala..
“Si prišla k Christianu??”
“Ubistvu…ja.” Sem rekla in skomignila z rameni..
“Je doma??”
“Ja…vstopi. Ga bom poklicala…”…je rekla in me odpeljala v dnevno sobo…
“CHRISTIAN!!!” se je zadrla…in že čez nekaj trenutkov so se zaslišali koraki iz zgornjega nadstropja…
“Kaj je??”…jo je vprašal z vrha stopnic…
“Obisk imaš..” je rekla veselo in hkrati nekoliko o…Christian je prišel v dnevno sobo in ni izgledal niti malo presenečen nad mojim obiskom…
“Ljubica. Naju lahko pustiš sama??” je zažvrgolel in jo osladno poljubil na čelo…Hanna mi je pomahala in se vrnila v zgornje nadstropje…
“Pričakoval sem te…” je rekel Christian in mi nakazal naj se usedem…no. Ni mi do sedenja…
“Aha. Torej si vedel, da so me izpustili??”..
“Seveda. Sodnik, ki ti je odobril prošnjo je moj prijatelj…” je rekel in se usedel na sedežno. Prižgal si je cigareto…kar naj uživa v svojem zadnjem dimu…
Zasmejala sem se…
“Torej si ga podkupil, da so me zaprli??”…
“Ne. Ubistvu sem samo hotel, da bi bilo pravici zadoščeno. Torej želel sem, da bi te zaprli…”
“Saj so me!! Norec si, da veš!!! Karkoli je že bilo z Alexom. Jaz do sojenja nisem niti vedela, da je mrtev!! Sploh pa nisem prišla sem, da bi ti karkoli pojasnevala!!!” sem se skoraj zadrla nato pa se spomnila na Hanno, ki verjetno lahko sliši vsako mojo in njegovo besedo…znižala sem svoj ton…
“Veš prisegla sem si, da bo pravici zadoščeno tudi z moje strani..”
Christian se je zarežal in privzdignil levo obrv…
“In kaj boš storila?? Privlekla iz svojega mošnjička pištolo in me ustrelila?? Ne skrbi. Zavaroval sem se…” mi je pomežiknil in pomignil na zgornje nadstropje. Predvidevam, da je s tem mislil na Hanno. Vedela sem, da se tukaj nekaj kuha!! Vedela sem, da ne more biti nedolžno tako kot izgleda!!! Predpostavljam, da se Hanni ne sanja s kakšnim kretenom živi…
“Jaz tudi.” Sem jezno dahnila in potegnila na plan pištolo.
“Oo. Punčka bi se rada igrala. Všeč mi je to.”..
“Utihni!!” sem zakričala nanj saj ga nisem več mogla poslušati. Preprosto na živce mi je šel!!
Pištolo sem usmerila direktno v njegovo srce…pogledala sem ga naravnost v oči…mislila sem si : Ne približuj se mi. Čeprav je sigurno razmišljal o kakšni taki potezi…
“Hanna je zgoraj. Saj si ne želiš, da bi poklicala policijo kajne??” je tokrat rahlo prestrašeno izdahnil…vendar vem zakaj je tak. Igra. Improvizira. Misli, da bom dejansko nasedla in se ga usmilila…no. Kar pozabi lahko na to…
“Resno mislim Christian. Sem nisem prišla na pogovor s starim prijateljem. Prišla sem popravit krivico, ki mi je bila storjena.”..
“Krivica?? Ti Lahko govoriš o krivici?? Moj brat je umrl!!! In ti si ga ubila!!!” dovolj sem imela očitkov. Dovolj sem imela Christiana in njegovega obnašanja. Naj si misli kar si hoče. JAz sem bila prevarana. JAZ sem bila zaprta medtem, ko je on lepo užival v toplem domu in srkal svežo kavico!!!
Zaprla sem oči in ustrelila. Bilo je tako preprosto.

Poglavje 34:

Zaprla sem oči in ustrelila. Bilo je tako preprosto.
Zaslišal se je rezek zvok pištole. Odprla sem oči in videla, da se Christian zvija po tleh od bolečin. Metek je zadel njegovo levo ramo.
“Te boli?? Kar naj te!! Tole je šele začetek!!” sem siknila skozi zobe in se zdrznila ob kriku. Pogledala sem proti vratom kjer je stala Hanna. Po licih so ji tekle grenke in debele solze. Resnično si izbira napačne tipe. Še hvaležna mi bo, da se je znebila Christiana. Nekoč.
“Kaj si mu naredila??” je govorila v joku. Pritekla je k nama in pokleknila zraven Christiana.
“Ljubica. Vse bo uredu. Pokliči policijo. Annabeth se je zmešalo.”. je tiho izdavil Christian in nakazal na telefon.
Kot, da je on edini, ki trpi!! Kot, da je on edini, ki preživlja strašne muke!!! No nekdo ga mora postaviti na realna tla. Na tem svetu obstajamo tudi ljudje, ki se nam dogaja krivica!!!
Hanna, še vedno v joku, z roko seže po telefonu.
“Ne.” rečem in primem njeno roko. Telefon izklopim in ga vržem na drugo stran sobe.
“Hanna. Tole je zadeva med mano in Christianom. Nočem škodovati tebi torej prosim, da se ne upiraš…” sem ji rekla in takoj opazila njen besen pogled. Naravnost morilski je bil.
“Zakaj?? Hočem vedeti kaj se dogaja!!!” je jezno rekla in vstala. Prbližala se mi je in zrla v moje oči. Lahko sem čutila najino povezavo. V njenih očeh sem lahko prebrala vsak njen občutek. In nisem je hotela prizadeti. Navsezadnje je bila nekoč moja najboljša prijateljica. Ampak izbire ni veliko.
“Hanna. Oprosti.” Povesila sem pogled, globoko vdihnila in stopila mimo nje. Pištolo sem namerila v Christiana. V njegovo srce.
Pištola se je sprožila in s tem tudi Hannin krik.
“Zmešalo se ti je!!!” je zašepetala. Od groze je verjetno ostala brez glasu. Sesedla se je na tla.
Iz roke mi je padla pištola. Zaprla sem oči. Najhujše še ni mimo. Moram varčevati moči.
Za Billa. Za Billa. Za Billa. Za Billa. Za Billa. Za Billa. Za Billa. Za Billa. Za Billa.
V glavi mi je odmevalo njegovo ime. Pobrala sem pištolo in jo pospravila nazaj v torbo. Šla sem do Christiana. Pokleknila sem zraven njega. Preverila sem srčni utrip. Christian je mrtev. In kaj naj naredim s Hanno?? Ne ve zakaj sem to storila!! Ne ve kaj se je dogajalo zadnja 3 leta!! Nič ne ve. Resnice pa ji ne morem povedati. Nimam volje pa tudi časa ne. Ozrla sem se po sobi. Moj pogled se je ustavil na mizici.
Obrnila sem se k Hanni. V telefon je tipkala številko. Mislim, da ni treba dvakrat ugibati koga in kam je klicala. Hitro sem z mizice pograbila vazo in z njo treščila Hanno. Iz rok ji je padel telefon ona pa se je nezavestna zgrudila na tla.
Za trenutek sem obstala. Bila sem zgrožena nad sabo kakšne stvari počnem iz maščevanja. Ampak cilj opravičuje dejstva kajne??
Vendar. Časa nimam več veliko. Hanno sem hitro odnesla po stopnicah v klet. V kotu je bila neka stara sedežna garnitura. Nežno sem jo položila na njo.
“Oprosti prijateljica. Morda se nekega dne zopet srečava v lepših okoliščinah. In mogoče mi boš pripravljena oprostiti.” Sem ji zašepetala na uho vedoč, da me ne sliši. Na čelo sem ji pritisnila poljub in zapustila klet. Za seboj sem zaklenila vrata. Pograbila sem še torbo in pri stranskih vratih izginila iz hiše.
Naslednja tarča: Bill Kaulitz.

Poglavje 35:


Hodila sem po temnih in hladnih uličicah Hamburga. O svojih današnjih dejanjih raje nisem razmišljala. Že ob sami misli na Christiana, na Hanno, na UMOR me je bilo groza!!! Postala sem..prava pošast. Ampak ni mi mar za to. Pomirjena bom šele, ko bo tudi Bill v nedihajočem stanju. To pa bo…kmalu. Vendar mi nekaj še vedno ne da miru. Kaj se je zgodilo s Tomom?? Po tistem, ko so me priprli ga nisem več videla. Nekaj se je moralo zgoditi. Ampak ne. ON je bil vpleten v cel načrt z Christianom in Alexom. On je sokrivec. In tudi do njega ne bom čutila usmiljenja.
Iz misli sem pregnala Toma saj sem bila že zelo blizu njunega doma. S pogledom sem ošinila prazno in zatemnjeno sosesko. Približala sem se hiši Kaulitzovih. Zopet sem razmišljala ali naj pozvonim ali naj se pretihotapim v hišo?? Odločila sem se za mirnejšo pot. Pozvonila sem. Nekaj časa ni bilo slišati ničesar. Potrpežljivo sem pozvonila še enkrat. In res. Že čez nekaj minutk so notranjost hiše osvetljevale luči. Vrata so se odprla.
“O šit.” Je zaklel osebek, ki je odprl vrata. Zazrla sem se v dvoje rjavih oči, ki so o zrle vame. Prerinila sem se mimo njega v hišo.
“O šit?? Naj bi to pomenilo, da si vesel mojega obiska??? Ali naj bi to pomenilo, da me še nisi pričakoval tako hitro??”nasmehnila sem se Tomu. Točno tako. Tom je bil tisti, ki mi je odprl vrata. In To je bil tudi tisti Tom, ki mi je pred tremi leti lagal in me nakoncu tudi pustil na cedilu.
“A-a-am.”je pričel jecljati. Imela sem občutek kot, da…se hoče opravičiti??
“Nič ne reci. Ne zanima me. Kje je tvoj predragi bratec??Govoriti moram z njim.” Obrnila sem se stran od Toma. Razgledala sem se po hiši. Po stenah so visela raznorazna priznanja. Večina jih je bila namenjena Tokio Hotelu. Torej so tile paglavci nenazadnje postali celo uspešni.
“Billa ni. Na neki zabavi je. Pride okoli dveh.”je tiho rekel Tom. Nisem mu odgovorila. Bila sem zatopljena v svoje misli. In ob Tomu…sem se počutila varno.
“Ti jaz ne zadostujem??” je še tiho dodal Tom. In še preden sem dojela kaj mi je rekel je že bil pri meni. Objel me je odzadaj. Stisnil me je k sebi. Svoj obraz je približal mojemu. Na svojem licu sem začutila njegovo vročo sapo, ki je sprožila naval mraljincev po mojem telesu. Stresla sem se.
“Tom. Ne….” sem dahnila in se še bolj privila k njemu. Zavrtel me je v svojem objemu tako, da sva si stala nasproti. Z eno roko mi je z obraza odmaknil pramen las z drugo pa me je nežno božal po hrbtu. Poljubil me je. Nežno. Z občutkom. Svoj jezik je potisnil v moja usta. In v trenutku sem se lahko poslovila od vseh čutov. Komaj sem stala. In to je bilo izgleda, da zelo očitno saj je Tom to opazil. Prijel me je še močneje. Dvignil me je v naročje in odnesel po stopnicah v zgornje nadstropje. V svojo sobo. Položil me je na posteljo.Čutila sem, da poželenje vdira na plan. Da prevzema oblast nad mano in mojim razumom. Za trenutek sem poskusila trezno razmišljati. In ta trezna stran mi je neprestano govorila: Delam prav?? Tom me je izdal. Ni mi priskočil na pomoč. Pustil me je na cedilu!!! Medtem, ko pa je druga stran vztrajala naj se malo zabavam. Naj izkoristim ponujeno. Kaj sedaj??
Tom se je usedel na moj trebuh. Opazoval me je. Razmišljal je. Mogoče o isti stvari kot jaz. Za trenutek sem lahko opazila obotavljanje. Nato pa si je v enem gibu slekel majico. Vrgel jo je na tla poleg postelje. Dvignila sem se na komolce in ga opazovala. Njegove mišice. Njegove lepe rokce. Njegove drede. Pirsing. Vse na njem. On je bil zame utelešenje popolnega. Odločila sem se. Naj zmaga poželenje.
Z rokami sem drsela po njegovih trebušnih mišicah. Do prsi in še naprej d vratu. Njegovo glavo sem potegnila bližje k sebi. Spojila sem svoje ustnice z njegovimi in ga z vso svojo močjo porinila s sebe. Opazila sem njegov začuden pogled a se zanj nisem zmenila. Prevrnila sem se na Toma in zopet spojila najine ustnice. Božala sem ga po mišicah. Drsela po njegovi gladki koži. Še nižje. In še nižje. Ustavila sem se pri robu njegovih hlač. Poiskala sem zadrgo in jo odpela. Prekinila sem poljub in se rahlo odmaknila, da si je Tom lahko slekel hlače. S sebe sem odstranila majčko in ko sem se hotela znebiti še hlač me je Tom ustavil. Odkimal je. Ulegla sem se in se prepustila Tomu. Začel me je poljubljati po vratu. Sesljal in grizljal je mojo kožo. Pomaknil se je nekoliko nižje. Do prsi. Ni mi slekel modrčka. Le nekoliko je odmaknil blago in dražil moje bradavičke. Vedel je, da mi to ugaja. Grizljala sem si spodnjo ustnico. On pa se je s svojimi poljubi premaknil nekoliko nižje. Ljubkoval je moj popek. Pustil mokro sled vzdolž moj trebuh. Odpel mi je zadrgo na hlačah in celotno zadevo potegnil z mene. Hlače so pristale zraven ostalih oblek poleg postelje. Tom se je ulegel poleg mene. Poljubil me je. In tokrat celo z še več strasti. Z še več pohote kot prej. Stisnil se je k meni tako močno, da sem lahko čutila pritisk v njegovih boxarcah. Nasmehnila sem se in z roko zdrsnila v njegove boxarce…..
Tom je glasno zastokal in potegnil mojo roko ven. Svoje prste je sklenil z mojimi in me močno poljubil. Svojo nogo je potisnil med moji in me še bolj povlekel k sebi. Napetost se je vedno bolj stopnjevala. Obliznil si je spodnjo ustnico in z dlanmi objel mojo ritko. Stegnil se je čez mene in v predalu poiskal kondom. Poljubil me je.
Zaslišala sem loputanje z vrati. Prepih mogoče. Ali pa se je nekdo vrnil domov. Tom je otrpnil in se ulegel name. Z vso svojo težo je pritiskal name. Kot, da bi hotel iz mene iztisniti ves zrak. Moram priznati, da ni bilo niti malo romantično.
“Tom. Kaj za vraga..?”. sem začela a me je nekdo zmotil.
“Kaj se tukaj dogaja??” sem zaslišala glas. In ta glas je pripadal Billu. Toma sem odrinila s sebe in pograbila prvo odejo, da sem se pokrila. Iz oči v oči sem se po treh letih končno srečala z Billom. Le da v nekoliko neprijetni situaciji. Bill naju je grdo gledal. Tom ni rekel nič, jaz pa sem razmišljala le o tem kako najhitreje priti do svojih oblek. Izgleda, da Tom obvlada prenos misli saj mi že v naslednjem trenutku poda hlače in majčko. Hvaležno ga pogledam in se hitro oblečem. Približam se Billu.
“We need to talk.” Rečem kar se da resno in privzdignem levo obrv. Bill prikima in pomigne Tomu naj nama sledi. Vsi smo se odpravili v dnevno sobo.
“Kaj delaš tukaj??”me čisto brez zanimanja vpraša Bill. Popraska se po glavi in si popravi frizuro. Šele sedaj vidim kaj je slava naredila iz njega.
“Kaj ne smem priti na obisk k staremu prijatelju??” nasmehnem se in mu pomežiknem.
“Samo malo.” Jima rečem. Vstanem in poiščem svojo torbo. Vrnem se nazaj v dnevno sobo. Opazujem Billa. Spremenil se je. Ni več tak trdosrčnež kot se ga spominjam iz sojenja. Sedaj je…slaven. Ima dolge lase. Spremenil je svoj stil oblačenja. Skoraj ga nebi več prepoznala.
“Kaj imaš v torbi??” tokrat z zanimanjem in hkrati nezaupanjem vpraša Bill. Pomenljivo se nasmehnem in skomignem z rameni. Najprej se moram znebiti Toma.
“Tom. Mi lahko prineseš kozarec vode prosim??” Tom pokima in vstane. Sedaj sva ostala samo še jaz in Bill. Nihče drug. Sama sva. Končno je napočil odločilni trenutek.
“Ti je tole kaj znano??” vprašam Billa in iz torbe povlečem na plan pištolo. Billove oči se rahlo razširijo vendar ne kaže prevelikega strahu ali pa vznemirjenja. Obnaša se normalno. Počasi vstane in naredi nekaj korakov proti vratom.
“Me boš ustrelila?? Nebi si upala. Nisi taka. Saj te poznam.Ti si predvidljiva.”reče Bill. Vendar ne prepričljivo. Blefira.
“Misliš, da me poznaš Bill. Spremenila sem se. Zapor me je spremenil. TI in CHRISTIAN sta me ubila!! Mene in moje upanje v boljši jutri!!” sem povzdignila glas in pištolo usmerila v Billa.
“To si zaslužiš. Tako kot Christian. Le, da sem tebe prihranila za konec. Si pač slajši bonbonček.”skomignila sem z rameni in se mu nasmehnila. Resno je buljil vame. Mogoče je dojel kako zelo resno mislim s to stvarjo, ki jo imam v roki. Kar naj ga bo strah.
“Becky. Ti nisi taka. Samo poslušaj se. Poslušaj kaj govoriš!!” proseče me je pogledal. V njegovem glasu sem začutila strah. Obup. Grozo. In še marsikatera druga čustva.
“Kaj govorim?? Bill!!! Uničil si me!! Izdal si me!!!Verjemi, da mislim resno z vsako besedo, ki jo izrečem!!!” zopet sem povzdignila glas. Stopila sem še korak bližje k njemu.
“Ka-a-aj Za vraga…??” je prestrašeno vzkliknil Tom, ko se je pojavil na vratih. Kozarec mu ja padel na tla in se razletel na tisoč koščkov.
“No Bill. Vidiš. Tako sem se zlomila JAZ, ko sem izvedela za tvoj in Christianov plan!!! Ko sem izvedela za vajino prevaro!! Plačal mi boš!!! Tako kot Christian.” Sem siknila skozi zobe. In v očeh so me zapekle grenke solzice. Najprej ena, nato dve, nato tri so mi spolzele po licih. Z rokavom majice sem si obrisala te pokazatelje žalosti.

“Če sprožiš. Ti prisežem, da lahko pozabiš name!! Lahko pozabiš na naju!!”je obupano dahnil Tom in zmajeval z glavo. Nisem se zmenila zanj. Prepričala sem se, da me Tom tokrat ne bo zmedel. Preprosto ne bom ga poslušala.
“Adijo Bill. Se vidiva v neskončnosti.” Sem izrekla svoje zadnje besede, ki so bile namenjene Billu. Zaslišala sem Tomov glas v istem trenutku, ko se je sprožila pištola. Vse se je odvijalo tako hitro, da nisem bila sposobna dohajati stvari. Po nekaj sekundah sem se zavedla kaj se je zgodilo.
Billu so po licih tekle debele solze. Pred njegovimi nogami je na tleh ležal Tom. Bil je nezavesten ali pa mrtev. Ustrelila sem Toma., ki je poskušal le rešiti Billa. Moje oči so se srečale z Billovimi. V njih sem se prvič srečala z prezirom, besom, žalostjo. Žal mi je bilo za Toma. Sam si je kriv. Sedaj moram zbrati le še moči, da dokončam načeto.
Pištolo zopet namerim v Billa. In tokrat ni mogoče, da bi ga kdo rešil. Zasliši se strel. In Bill pade na tla. Poleg svojega brata. Poleg Toma.
Končano je. Nočne more je končno konec. Opravila sem s tem. Nekaj minutk stojim na mestu. Premaknem se šele, ko se prislim, da preverim Billov srčni utrip. Mrtev je. Tomovega srčnega utripa ne preverim. Preveč me je strah, da bi bil mrtev. Vendar tudi on ne kaže znakov življenja. Po licih se mi usujejo solze, ki sem jih zadrževala toliko časa. Po malem sem upala, da bova s Tomom kdaj skupaj. Vendar je to sedaj nemogoče. Ubila sem ga. JAZ sem ga ubila.
Stresla sem z glavo in pospravila vse svoje stvari nazaj v torbo.
Ugasnila sem luči v hiši in stekla v noč.


Poglavje 36:

ČEZ 8 LET:

“No. Kdo zna spregati glagol sein?? No?? Kdo ga bo??” sem glasno rekla, da sem preglasila množico najstnikov, ki so živahno klepetali že od začetka ure.
“No dajmo. Če boste danes pridni vas spustim 15 minut pred koncem ure iz razreda!!!” izrekla sem točno tisto kar sem vedela, da jih bo umirilo. Pa saj sem tudi sama nekoč hodila v srednjo šolo. Vem kaj imajo najraje in kaj sovražijo.
Kar naenkrat je pol razreda držalo roke v zraku.
“Ga boš ti spregal?? No pa daj.” Sem se nasmehnila šestnajstletnemu fantu po imenu Ian. Ima tako čudovit pogled. Čokoladne učke. In seveda njegovo ustnico krasi srebrn pirsing. Spominja me na…Toma. Na mojo najstniško ljubezen. Toliko spominov me veže nanj, da ga nikakor ne morem pozabiti. Stresem z glavo in poslušam Iana.
“..du Bist, Er/Sie/Es Ist, Wir Sind, Ihr Seid, Sie Sind.” Ian je zrecitiral glagol kot pesmico. In bil je moj najljubši učenec.
“Pravilno.Bi mi zdaj lahko kdo naštel…….:”

***

“Se vidva jutri Annabeth…”
“Adijo. Lepo se imej.” Sem pozdravila svojo kolegico in sodelavko. Učiteljico biologije s katero se odlično razumem. Najbrž, da zato, ker je na tej šoli edina, ki je približno enake starosti kakor jaz.
Sicer pa. Se sedaj že odpravljam domov. Danes sem se odločila, da bom šla peš do doma. Malo rekreacije ne škodi. Pa še svež zrak mi dejansko ne bo škodil.
Tesno sem se zavila v svoj plašč saj mi je veter vztrajno silil v obraz. Mršil mi je lase in oteževal hojo. Za trenutek mi je postalo žal, da se nisem domov odpeljala z sodelavko. Potem bi sedaj lepo že doma na toplem srkala vroč čaj in poslušala večerne novice. Ampak sedaj je kar je.
Zavila sem v neko temačno uličico. Ubistvu je bila bližnjica do mojega bloka. Vendar se tukaj še nikoli nisem sprehajala ponoči.
Spreletel me je srh. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem zaslišala korake za seboj. Na hitro sem se obrnila nato pa se je iz mojih ust izvil krik. Zaletela sem se v nekoga, ki me je stisnil v svoj objem. Nevedoč v koga sem se zaletela sem začela opletati z rokami naokoli. Hotela sem se znebiti njegovega prijema.
“Pusti me!!!” sem se zadrla in osebek mi je usta prekril z rokami. Za trenutek sem se umirila in se zagledala v nekoga, ki je imel na glavi veliko kapo, oči pa so mu zakrivala velika sončna očala. In nikakor mi ni bilo jasno zakaj bi pri tako temni noči človek dejansko potreboval sončna očala.
Tip me je še vedno držal v objemu. Zagledala sem se v njegove ustnice. Bile so mi znane. Na levi strani ustnice je bila opazna majhna brazgotinica. Kot, da bi nekoč te lepe ustnice krasil pirsing.
“Pomiri se.” je dahnil tip. Besede so mi zvenele v glavi kot nekakšno pomirjevalo. Njegov glas pa me je vrnil nazaj v preteklost. Na Bahame. V Hamburg.
Neka privlačna sila je bila med mano in tem tipom. Spominjal me je na nekoga. Močno sem ga objela. In objem mi je vrnil. Močno sem ga poljubila. In poljub mi je vrnil.
Za trenutek sva se ločila. Odstranil je sončna očala in s tem razgalil svoj obraz.
To je ON! Mi je odmevalo v glavi. Pa vendar je to nemogoče. ON je mrtev!! Od vseh teh misli se mi je zavrtelo. Pred mojimi očmi se je razgrnila tema.

***

Zbudila sem se. Ležala sem na postelji. Vendar ne v svoji. Kje sem?? Kaj se je zgodilo?? So se mi porajala vprašanja v moji glavi. Nazadnje kar se spomnem je, da seem srečala…
“Ne.” rečem glasno in skočim s postelje. Samo sanjala sem. ON je mrtev. Nemogoče je, da bi ga srečala. A-a.
Razgledala sem se po sobi. Tipična moška soba. Velik stolp. TV. Velika vodna postelja in ni potrebno razglabljati o njenem pomenu.
“Razmetano je.” je bila prva moja asociacija. Skomignila sem z rameni in začela z jesenskim čiščenjem. Mogoče bom tako tudi izvedela pri kom sem trenutno.
Umazana oblačila sem zmetala na en kup. Z eno majčko sem pobrisala prah, ki ga sploh ni bilo malo. Zložila sem knjige na polico in potem je bila soba končno podobna spalnici. Zadovoljno sem se nasmehnila, ko je kar naenkrat nekdo uletel v sobo.
“Uou.” Je rekel glasno in se razgledal po sobi. Obrnila sem se k temu osebku. In zopet sem bila prepričana, da sanjam ali pa me je obsedel hudič in imam privide. Prijela sem se za glavo in ON je bil takoj pri meni.
“Si uredu??” je zaskrbljeno uprašal in me podprl, da nisem padla po tleh. Sesedla sem se na posteljo. ON pa se je usedel zraven mene.
“Sanjam.”sem zašepetala in zaprla oči. Preštela sem do 10 in jih nazaj odprla. ON je še vedno sedel zraven mene.
“Ne. Ne sanjaš.” Je odkimal in vstal s postelje. Šel je do omare in iz nje vzel neko torbo. Odprl jo je in iz nje potegnil…pištolo.
“Ti je to kaj znano??” me je takoj napadel in pomahal s pištolo.
“Kaj moram sedaj reči?? Da ne bom slučajno pokvarila scenarija.” Sem zdolgočaseno rekla in vstala. Šla sem k njemu.
“Ustreli.” Sem zašepetala in prijela njegovo roko v kateri je držal pištolo. Usmerila sem jo v svoje srce.
“Verjemi, da ne morem bolj trpeti kot že trpim. Več kot 8 let sem živela v prepričanju, da si mrtev. Daj!! Ustreli.” Sem zakričala in po licih so se mi usule grenke solze. Useeno mi je, če jih Tom vidi. Useeno mi je, če cel svet vidi mojo ranljivost.
“Ne morem.” Zašepeta Tom in me potegne v svoj objem.
“Ne morem. Ne morem. Ne morem. Ne morem. In tudi nočem.” Še vedno šepeta in me ziba v svojem objemu. Joj. Kako sem pogrešala tak objem. Kako sem pogrešala toplino.

I just want you to know that I've been fighting to let you go…
Some days I make it through and then there's nights that never end…

“Tom. Ljubim te. Pogrešala sem te. In Globoko v srcu sem vedela, da nisi mrtev.”.

My dreams were empty from the day, the day you slipped away…

“Becky. Nikoli več te nočem izgubiti.”

I still need you..
I still care about you..
Though everything's been said and done …

Spustil me je iz objema. Usedla sva se na posteljo. In sedaj.. Je napočil trenutek za odkrite pogovore. O preteklosti. Sedanjosti in prihodnosti. Le tako bova lahko zgladila vse nesporazume. Sicer pa…kar je bilo storjeno. Je skoraj nepopravljivo. Je le sčasoma manj boleče in potlačljivo v podzavest.


EPILOG:


Bilo je zabeleženo, da sta Annabeth in Tom po teh incidentih skupaj preživela še veliko skupnih, lepih trenutkov. Bila sta tako rekoč nerazdružljiva.
2 Leti po tem pa je Slovenijo in Nemčijo pretresla novica, da kitarist skupine Tokio Hotel ni mrtev. Skoraj pol leta po stalnem nadlegovanju fanic je Tom umoril svojo ljubezen Annabeth, na koncu pa naj bi sodil še sebi. Annabeth je bila v šestem mesecu nosečnosti.
Nekateri pravijo, da je Annabeth ubila Tomovega brata in da zato Tom preprosto ni več prenesel toliko spominov. Po umoru naj bi posegel zaradi maščevanja.
Zopet nekateri pa pravijo, da je Annabeth prevarala Toma in da je le-ta potem sodil njej in sebi.
Kaj se je zgodilo v resnici se ne ve. To je zaenkrat uganka.

Avtorica: Barb K.
Vir : www.bada.mojforum.si